Yangshuo Taichi & Kungfu School
Pokličite nas na: +86 773 8820866

Arhiv za September 2012

Kako pa veš, da je taiji počasen?

Pogovor z Mojstrom Fujem (Yangshuo, 10. avgust 2012)

Po večerni vadbi in še enem zelo napornem tednu za seboj, se Marko Bedina, ki že tretje leto zapored poletje preživlja v yangšouski Tai chi & Kung fu šoli v južni Kitajski, pogovarja s svojim učiteljem Mojstrom Fu Nengbinom.

Marko: Kako vi gledate na taiji na Zahodu in s kakšnimi težavami se v glavnem soočamo?

Master Fu with MarkoFotografija: Isabelle Remoissenet

Mojster Fu: Fizično gledano ni nobene razlike med Kitajsko in Zahodom. Taiji pripada vsem deželam, vsem ljudem – tako kot glasba. Edina razlika je v kulturnem izročilu. Na Kitajskem ljudje že zelo zgodaj, že v šoli, zvedo za koncepte kot so jin in jang, qi in akupunkturni meridiani v telesu. Vedo, da je taiji povezan z zdravjem, medtem ko na Zahodu temu ni tako.

Ljudje na Kitajskem imajo prav tako dokaj dobro fizično vadbo že od otroštva dalje in so fizično bolj prožni. Zahodnjaki, so po drugi strani višji in manj elastični. V bokih in kolkih so bolj togi.

Ampak, kar zadeva vadbo, ni nobene razlike. Taiji je za vse ljudi, ne glede na deželo, starost ali spol. Kdor vadi taiji, se ga tudi nauči.

Marko: Ali menite, da mi preveč proučujemo teorijo?

Mojster Fu: Če želiš taiji dobro vaditi, potem moraš poznati tudi teorijo. A sama teorija ni dovolj. Če poleg teorije tudi vadiš, potem ti lahko zelo koristi. Če pa si osredotočen samo na teorijo, si lahko univerzitetni profesor, pa ne boš dobil dosti iz taijija. V taijiju moramo združiti oboje – teorijo in prakso – če želimo doseči kakšne rezultate ali višje nivoje veščine.

Ko vadimo taiji, moramo poznati osnovno tehniko in zahteve chen stila. Obstajajo tudi drugi stili, ne samo chen, ki imajo svoje lastne tehnike, teorije in zahteve.

Nekoč, ko sem izvajal taiji, mi je nek učenec rekel, da to, kar delam, ni taiji. Vprašal sem ga, zakaj tako misli. Odgovoril mi je, da zato, ker je moj taiji počasen in hiter, medtem ko je pravi taiji počasen. Vprašal sem ga: “Kako pa veš, da je taiji počasen?” Odgovoril mi je: “Zato, ker sem to prebral v knjigi.” Vprašal sem ga: “V kateri knjigi?” Razložil mi je, da je to prebral “v knjigi o yang stilu”. Nato sem mu rekel, naj prebere še nekaj knjig – da bo videl iz česa se je razvil yang in bo našel odgovor.

Marko: Ali je chen stil primeren za starejše?

Mojster Fu: Taiji je primeren za starejše, za mlajše, za otroke. Vsakdo se ga lahko uči. Res pa je, da imajo različni ljudje različne potrebe, saj imajo različna telesa. Avtor chen stila, Chen Wangting – je osnoval chen že v dokaj poznih letih. Na Kitajskem je en skupen pojav – da ljudje, ki so celo življenje vadili kakšno borilno veščino, v poznejših letih prično vaditi taiji, saj si z njim svoj kungfu še izboljšajo.

Taiji starejšim ljudem omogoča, da se lažje sprostijo, njihovi sklepi postanejo bolj prožni; popravi se jim ravnotežje in zlepa ne padejo.

A ko učimo starejše, moramo biti pazljivi pri tem, kako dolgo vadijo – koliko časa. Zavedati se moramo njihovih posebnih poteb. Na primer, fajina ne izvajamo s preveliko sile, v glavnem delamo na sproščanju. Gibe lahko izvajamo še bolj počasi, sproščeno in v višjih položajih. Vsaj na začetku; pozneje lahko metode spremenimo, odvisno od sposobnosti posameznikov.

Začetniki, ne glede na to, ali so mlajši ali starejši, morajo na začetku vaditi v višjh položajih ali vsaj v srednje visokih. Ko učimo starejše, jim pomagamo, da njihovi sklepi postanejo bolj prožni, gibe pa tudi usklajujemo z dihanjem. Učencem pomagamo, da dobijo notranji občutek. Starejši ljudje in srednjih let običajno lažje začutijo notranji qi, zato jih je lažje učiti. Starejših prav tako verjetno ne bomo učili napada in obrambe, a kljub temu jim poskušamo razviti občutek varnosti.

Marko: In kar se tiče otrok – kako njih učiti, saj jim je počasno gibanje verjetno dolgočasno? Ali je bolje, da jih najprej učimo hitrejše forme, kot je erlu?

Mojster Fu: Da, lahko jih učimo forme na hitrejši način. Hkrati od njih zahtevajmo, da se bodo raztegovali, da bodo vzravnani in imeli odprte gibe. Otroci lahko tudi več vadijo in se dvobujujejo med seboj.

Ampak pri otrocih želimo, da so bolj osredotočeni na zunanjost. Oni so še premladi, da bi se osredotočali na notranja občutenja, qi, itd. A taiji bo otroke kljub temu umiril.

Marko: Koliko naj vadi začetnik?

Mojster Fu: Odvisno, kaj želi od svojega taijija. Ali mu pomeni samo kot hobi ali kaj več? Ko se začetnik nauči formo, je pomembno, da jo redno vadi. Če jo vadi za hobi, bo mogoče ena ura ali dve na dan dovolj. Če pa želi postati bolj izveden in doseči večje rezultate, potem mora več vaditi – zjutraj ali zvečer.

V taijiju se izpopolnimo, napredujemo in osvojimo določeno znanje samo, če vadimo – in to vsaj eno uro na dan. Ni pa važno kdaj – lahko zjutraj ali zvečer, odvisno od našega življenjskega stila.

Marko: V Sloveniji je kar nekaj šol chen taijija. Mnogi učenci sprašujejo kakšna je razlika v učenju, na primer med Chen Xiaowangom in Chen Zhengleiem. Ali je v formi, v poučevanju?

Mojster Fu: Ne, mojstri prihajajo iz iste družine. Imeli so istega učitelja. Do razlik pride samo v smislu njihovega fizičnega telesa ter izkušenj, ki so si jih nabrali skozi svojo vadbo. Učenje ali tehnike, ki so se jih naučili od svojega učitelja, so bile enake. Po določenem času, potem, ko so taiji vadili zase, so dobili različne izkušnje, različne rezutate in to se seveda odrazi v njihovih formah in v učenjih. Zatorej se forme, metode in celo tehnike lahko rahlo razlikujejo z vsakim učiteljem, čeprav večina načel in pravil ostane enaka.

Ne vem toliko od drugih mojstrov, a vem veliko od svojega, mojstra Chen Zhengleia. Številni so prišli k Chen Zhengleiu na podlagi njegovih videov in knjig – želeli so se učiti njegov stil. Kitajska je Chen Zhenglejevo formo tudi uradno priznala kot predstavitveno formo chen taijiquana. Njegova tehnika je zelo natančna, prav tako tudi načela glede fizičnih položajev. Isto velja tudi pri njegovem poučevanju.

Marko: In še ena stvar – glede tekmovanj. Na Zahodu so tekmovanja v taijiju zelo redka, a tukaj, na Kitajskem, so nekaj čisto običajnega. Kakšen namen imajo in čemu koristijo? Ali so v pomoč v procesu učenja?

Mojster Fu: Tekmovanja so samo ena vrsta predstavitve taijia – tako kot predstave na odru. To je en način, s katerim se potrdiš oz. dokažeš samemu sebi. Tekmovanja so tudi premostitev in način komunikacije s prijatelji. Nastop je nek način, tako kot meditacija, ki te umiri; prikazuješ taiji in ga hkrati vadiš.

Ljudje na Kitajskem radi tekmujejo – na ta način dobijo priznanja, dobijo potrditev, na katerem nivoju je njihov taiji. Preko tekmovanj prav tako komuniciramo z drugimi ljudmi in sklepamo nova prijateljstva. Srečujemo različne ljudi in vidimo različne spretnosti.

Z rezultati tekmovanj si lahko tudi pomagamo, kadar želimo poučevati taiji ali postati vaditelj. To je dokaz, da je naše znanje ustrezno. A ko dosežemo določeno stopnjo, tekmujemo, vendar ne za rezultate – na tekmovanje gremo zaradi taijija, ne pa zaradi rezultatov.

Na Kitajskem so tekmovanja kot družinska srečanja. Na Kitajskem uživamo, ko izvajamo taiji. To je tudi način komunikacije s prijatelji. Če imamo le kakšno priliko izvajanja ali srečanja ljudi, je dobro, če se jim pridružimo.

Marko: Hvala Mojster Fu, najlepša hvala. Zares se veselimo, da se kmalu vidimo.

Mojster Fu: Hvala! Tudi jaz se veselim, da bom prišel v Slovenijo in spoznal vašo deželo.

Mojster Fu Nengbin v Sloveniji od 5.-13. novembra 2012

Mojster Fu Nengbin (12.gen. naslednikov chen stila) je eden najboljših učencev velemojstra Chen Zhengleia. V devetdnevnem seminarju (od 5.-13. novembra 2012) nas bo temeljito seznanil s stilom tega velikega mojstra.

Tukaj je na voljo obširnejši opis 9-dnevnega programa, ki ga bo Mojster Fu imel v Sloveniji od 5.-13. novembra 2012.

Master Fu in Slovenia

Zagotovite si mesto na seminarju in se prijavite čimprej, saj bo število udeležencev omejeno!

seminar z Mojstrom Fujem

Najnovejši prispevki

Slike iz šole

Find us on these Social Media websites