Yangshuo Taichi & Kungfu School
Pokličite nas na: +86 773 8820866

Nekaj Fu Nengbinovih misli o učenju taijija

Tai Chi Boxing of Zhang Sanfeng

Q. Kaj svetujete začetnikom v taijiju, ki še ne poznajo osnov, katere bi jim omogočale hitrejše napredovanje?

Q. In kako bi pripomogli k hitrejšemu učenju učencem na srednji stopnji?

Ta dva vprašanja se ne dotikata le ljubiteljev taijija, temveč se zastavita kot resen problem tudi vaditeljem veščine.

Taiji je dandanes postal skoraj del vsakdanjega življenja in številni ljudje ga ljubijo in odobravajo. Po nekaterih virih ga vadi preko sto milijonov ljudi po celem svetu. Z leti se je taiji poučeval in vadil na različne načine, odvisno od posameznikov. Tudi metode učenja so se spreminjale. Danes bi se začetniki prestrašili tradicionalnega načina učenja, po katerem “za en gib potrebujemo deset dni in tri leta za majhen napredek”. Če želimo v korak s časom in potešiti potrebe modernega življenja, moramo taiji poučevati in vaditi na strokoven, priročen in prilagodljiv način.

Glede na izkušnje, ki sem si jih nabral z učenjem in vadbo taijija v več kot desetletnem obdobju, skozi proučevanje različnih učiteljev, obiskovanje prijateljev, komunikacijo in tekmovanji z drugimi ter skozi poučevanje in treniranje učencev, v nadaljevanju podajam nekaj praktičnih nasvetov na zastavljena vprašanja.

1. Teorijo združimo s prakso

Kot prvo se moramo seznaniti z zgodovino različnih taiji šol. Naučiti se moramo osnovnih načel, sloga, značilnosti, zakonitosti gibanja, tehnik in gibanja šole, ki jo vadimo. Vsaka šola ima svoj sistem, svoja načela gibanja, razne forme, sloge in značilnosti. Med šolami obstajajo razne podobnosti, pa tudi očitne drugačnosti. Zatorej moramo dobro razumeti zahteve in zakonitosti gibanja rok, nog, telesa in energije, glede na taiji, ki ga vadimo. Na primer, v chen slogu imamo “walong dlan”, tal pa se najprej dotaknemo s peto. Drugi slogi imajo drugačne zahteve. Če jih poznamo, se jih lažje učimo. Seveda, jih moramo še vedno često vaditi, da jih osvojimo. Nekateri ljudje so tako sramežljivi, da jih ne želijo vaditi, ker se jim zdi, da jih ne izvajajo zadosti pravilno ali pa se jih ne morejo zapomniti. Zavedati se moramo, da je taiji lažje gledati kot dobro izvajati. Če želimo napredovati, moramo pogumno posnemati učitelja, mu slediti, vaditi in o vsem temeljito razmišljati. Ko se naučimo formo, postanemo samozavestnejši v taijiju in v življenju. 

2. Istočasno vadimo osnove, formo in potiske rok

Osnove sestojijo iz razgibavanja sklepov, raztezanja, osnovnega gibanja rok in nog, stopanja, meditacije, enojnih gibov in povezanih sklopov. Svoj taiji bomo temeljito izboljšali, če bomo vsakič vadili tudi nekaj osnov, kajti star pregovor pravi, da “na starost ne bomo nikamor prišli, če bomo vadili samo prvo formo in spregledali notranjost”.

Poleg osnov moramo vaditi tudi formo. Učenec naj bi se najprej naučil skrajšano enostavno uvodno formo, nato pa daljšo tradicionalno. Na ta način se lažje seznani s formo in tudi prihrani na času. Dobro je tudi, da učence hkrati učimo potiske rok. Mnogi so mnenja, da se potiskov rok učimo šele potem, ko dobro obvladamo formo. A takšno gledanje je staromodno in nestrokovno. Skozi formo spoznavamo samega sebe, a skozi potiske rok spoznavamo druge ljudi. Oba procesa nas peljeta k višjim nivojem znanja. Forma in potiski rok sta medsebojno odvisna, sta del notranjega sistema, ki drug drugega dopolnjujeta.  

3. Od oglatosti preidemo na zaobljenost, z visoke drže na nizko in od enostavnega na zahtevno

Pri začetnikih je neizogibno, da z rokami in dlanmi ne morejo delati pravilnih krožnic in da se vsake toliko časa zaustavijo. Ne morejo delati gladkih in pravilnih krožnic, ki se zahtevajo v taijiju, vendar kot vaditelji tu ne bodimo prezahtevni; pomembno je, da učencem v grobem pokažemo pravilno pot in smer. Ko gibanje že bolje obvladajo, od njih lahko zahtevamo bolj okrogle in živahne krožnice.

V taijiju držo ali stanco lahko razdelimo na visoko, srednjo in nizko. Učenci se sami odločijo, kako visoko lahko stojijo glede na svojo starost, zdravje, obdobje prakticiranja in globino kungfuja, ki so jo dosegli. Za začetnike, ki so šibkega zdravja in ne morejo dobro izvajati osnovnih vaj, je bolj priporočljiva visoka ali srednja drža. Ko se  njihova drža izboljša in se jim okrepijo noge ter zdravje, se lahko počasi spustijo nižje. Če smo visoko, se gibljemo lažje, a če se spustimo nižje, to zelo koristi našemu napredku. A ne glede na višino drže, moramo telo odpreti in ga ohranjati pokončnega. Koliko smo pokonci, je odvisno od širine našega koraka. To pomeni, da višja drža odgovarja manjšim korakom, nižja drža pa daljšim. Tu pogosto delamo napako, in sicer, stojimo v nizki drži s kratkim korakom. To se zgodi zato, ker vadimo nizko držo, a pozabimo, da bi morali tudi široko izstopiti. Učitelj mora imeti izdelan program koliko časa in kako intenzivno naj bi učenci to vadili.

Enostavno gibanje od učenca zahteva, da z vsakim gibom ali korakom ohranja pravilno obliko rok in dlani ter držo in smer. Na primer, v začetni figuri mora učenec stopiti vzporedno, roki  sledita gibanju dlani navzgor in navzdol, dlani sta obrnjeni navzdol in se dvigneta do višine ramen in prav tako v razmiku širine ramen. Ko se učenec nauči premikanja rok in nog, le te lahko uskladi tudi z obračanjem bokov, očmi, dihanjem in ritmom gibanja v vseh figurah skozi celo formo. Nekateri želijo vse to izvesti kar takoj na začetku in zapravijo preveč časa v razmišljanju o posameznih gibih, tako da sploh pomišljajo izvajati formo. Posledično se zato učijo počasi in takšna metoda ni dobra niti koristna  pri učenju in pomnenju forme.  

4. Učimo se del za delom, nato pa sestavimo celoto; najprej navzven nato navznoter

Vseh aspektov taijija se ne moremo učiti istočasno. Ne moremo memorirati forme in se istočasno zavedati svojih notranjih občutkov. Bolje je, da vadimo samo en del; in nato enega za drugim. Telo lahko razdelimo na štiri dele: glavo, zgornji okončini, trup in spodnji okončini. Ko obvladamo vsak posamezen del, lahko povežemo dva ali tri in jih vadimo skupaj. Na koncu jih povežemo v celoto in znotraj sebe odkrivamo določeno občutenje.

Formo lahko razdelimo tudi na zunanje oblike in gibe, proučujemo pomen figur pri obrambi in napadu, se učimo uporabo sile, koordinacijo dihanja in poglede. Šele potem, ko se teh stvari naučimo vsake posebej, jih lahko pričnemo združevati. Lahko si sestavimo načrt dela in se odločimo, kateri del bomo vadili en teden, en mesec ali eno sezono.

Razlikovanje med zunanjim in notranjim vidikom je v taijiju izredno pomembno. Zunanjega predstavljajo figure in gibi; pri notranjem pa prihaja do sprememb v zavesti in umu, v občutenju delovanja “qi-ja” znotraj telesa. Oba vidika sta v taijiu nenadomestljiva. Za začetnike je najpomembnejši zunanji vidik. Nekateri so že na začetku obsedeni z razvijanjem notranjega “qi-ja” in iskanjem finejše notranje energije, kar je nekoristno in ne obrodi nobenih sadov. Star pregovor pravi, da “majhen spodrsljaj vodi v veliko napako”, saj brez ustrezne forme zelo težko pridemo do notranje spremembe s taijijem. Šele, ko so drže in gibanje pravilni in se celo telo giblje usklajeno, lahko odkrijemo pravilen način gibanja notranje energije.

Ko naša forma dobi dobro obliko, dosežemo najpomembnejši del zunanje vadbe. A tu se ne smemo ustaviti, saj bi obtičali na dolgočasni in prazni formi. Zdaj potrebujemo notranje izkušnje in izboljšave. Na začetku, ko začnemo z notranjo vadbo, imamo za cilj najti in izkusiti notranjo energijo in “qi”. Občutiti ga želimo v nekaterih delih telesa ali v celem telesu in ne samo v določenih meridianih ali akupunkturnih točkah. Najprej vadimo sesedanje “qi-ja” v “dantjen”. Kasneje se učimo sproščanja in sesedanja energije po navpični osi, učimo se odpirati telo in zbirati energijo, jo shranjevati in nato sproščati z “dantjenom”. Na ta način se pomikamo s plitkega k globokemu nivoju znanja veščine. Obvladujemo zunanjo formo, kakor tudi notranjo energijo.   

5. Pogovorjajmo se, poslušajmo, opazujmo, vadimo in razmišljajmo

Izrazimo svoje misli in izmenjujmo izkušnje vadbe z učitelji in sošolci. Ne bodimo v zadregi povprašati tiste, ki imajo nižji nivo od nas in ostanimo skromni, kadar povprašamo učitelje. Poslušanje pomeni, da pozorno opazujemo okrog sebe, prebiramo teorijo in opazujemo, kako vadijo drugi. Delati na telesu pomeni, da vlagamo čas v vadbo: “Če vadimo en dan, napredujemo za en dan; če izpustimo en dan, nazadujemo za deset dni”. Ne prenehajmo vaditi, kajti vadba je bistvenega pomena za napredovanje. In kar zadeva razmišljanje, pomeni, da veliko razmišljajmo, odprimo svoj um, poskušajmo vedeti kje stojimo, razmišljajmo o svoji vadbi z večih aspektov in potrpežljivo tuhtajmo vsak gib. Vsakdo je včasih len, a lenobo moramo premagati, če želimo dobro vaditi.

Z dobrimi metodami se lahko znebimo določenih slabih navad in si pridobimo spretnosti v polovičnem času. Navedeno so moje misli; če kateremu ljubitelju taijija lahko pomagajo, bo njihov namen dosežen.

Fu Nengbin 2012
fu_nengbin@yahoo.com.cn
http://www.masterfu.net

Pustite sporočilo

Najnovejši prispevki

Slike iz šole

Find us on these Social Media websites