Yangshuo Taichi & Kungfu School
Pokličite nas na: +86 773 8820866

Archive for the Taiji teorija Category

Vodenje v prazno

VODENJE V PRAZNO

avtorja: Marko in Dragi Bedina

V taijiju se sili nikoli ne zoperstavimo s silo. Če nas kdo udari z roko, udarca ne blokiramo s svojo roko. Na ta način bi nas zabolelo ali bi se celo poškodovali. Namesto en ‘fool’ ali bedak – kot pravi angleški pregovor – bi bila zdaj dva! Na žalost, se tako nagonsko vsi odzivamo…

A v taijiju se učimo, da nasprotnikovi sili za trenutek sledimo – ta čas je dovolj, da ugotovimo moč in smer njegovega udarca ter v glavi pripravimo načrt za uspešno obrambo. V tem času silo lahko tudi odvedemo mimo sebe ali jo odpeljemo v ‘praznino’, v kateri se sila zmanjša ali celo izniči, lahko pa jo, še preden se izniči, izkoristimo in preusmerimo nazaj v nasprotnika.

Marko_China

gibanje v taijiquanu ni nikoli premočrtno – vedno je krožno ali vrtinčasto… (Yangshuo, ob reki Li, julij 2013)

S takšnim namenom so narejeni gibi v taiji formah – če želimo napredovati  v desno, gremo najprej malo v levo… in obratno. Preden se spustimo navzdol, gremo malo navzgor in obratno. Yin-yang, spreminjanje, poteka ves čas, v različnih delih telesa, od prstov na rokah in nogah, do celega trupa in glave. Če, po eni strani, potiskamo z rokami ali dlanmi skupaj, se, po drugi, razširjamo in sproščamo v ramenih in obratno. Če se v zgornjem delu telesa zapiramo, se v spodnjem odpiramo; če je ena stran telesa zaprta, bo druga odprta, itd. Skozi takšno izmenjavanje ali spreminjanje ustvarjamo silo zapiranja (ko se približujemo nasprotniku, npr. z udarcem) ter odpiranja (ko nasprotnika speljujemo v prazno). Za zapiranje in odpiranjeuporabimo vse dele telesa. V formi se ta dva načela ves čas izmenjujeta kot yin in yang.

Gibanje v taijiquanu ni nikoli premočrtno – vedno je krožno ali vrtinčasto, kar ustvari še močnejšo silo. Vrtinčenje je še posebej značilno za chen slog. Mojster Chen Zhenglei pravi:

V chen slogu taijiquana se dinamika gibanja telesa (razmerje med silo, energijo in gibanjem) povezuje s teorijo meridianov kitajske tradicionalne medicine. Spiralno vrtinčenje vpliva na gibanje notranje energije, tako da z malo sile premagujemo veliko, s šibko premagujemo močno, kot bi z majhnim vzvodom dvigovali težak tovornjak.*

Notranja energija po telesu kroži ves čas. Ko jo pospešimo še z zunanjimi dejavniki gibanja, postane izredno močna sila, s katero zlahka premagamo nasprotnika. A ne samo to – ta sila poživlja in zdravilno deluje predvsem na nas same.

Ko se torej gibljemo, poskušamo vedeti, kdaj napredujemo in kdaj vodimo nasprotnika v prazno; kdaj gremo v napad in kdaj se umaknemo v obrambo. Na ta način bomo vedeli, kje se odpirati in kje zapirati. En izraz je tudi kje biti poln in kje prazen. Roke nam služijo kot dirigent orkestru. Če so roke dirigent, je orkester naše telo. Roke samo poveljujejo ali slikajo kako se mora odzivati vsak delček telesa.

Vrtinčenju v taijiju pravimo tudi navijanje svile (chan si jin); pri vadbi vadimo navijanje svile ali kroženje z desno in levo roko, z obema rokama, pred telesom, ob telesu, itd. Rame in komolci so čisto sproščeni, mišic skorajda ne uporabljamo; krožijo samo dlani, okrog sredinca; pol krožnice vodi mezinec, pol krožnice palec. Kroženje se iz dlani prenaša po celem telesu – zaigra cel orkester!

Ko desno dlan obračamo v smeri urinega kazalca, vodi mezinec – nasprotnika tedaj največkrat speljujemo v prazno. Temu pravimo pravilno vrtinčenje (kit: shun chan, izgov: šunčan). Tudi naša roka je narejena tako, da se sila iz mezinca prenaša po ostalih prstih v dlan, nato v roko, komolec, ramena in naprej navzdol po trupu. Sila prihaja v nas. Pravimo da je ta sila ‘odprta’, ker nasprotnika vodimo v odprtost, v praznino.

Ko pa obračamo desno dlan v nasprotni smeri urinega kazalca in vodi palec, sila prihaja iz ramen (še prej iz nog, bokov,..), do komolca, dlani, prstov… in nato v nasprotnika, saj to vrsto kroženja običajno uporabljamo za napad. Tej sili pravimo, da je ‘zaprta’, saj se približa nasprotniku, ga zapre. To je obratno vrtinčenje (kit: ni chan, izgov: ničan). Za levo dlan velja enako, le da je zrcalno.

silk_reeling

navijanje svile ob obisku mojstra Fuja v Sloveniji oktobra 2013

Ta načela so za začetnika v taijiju težko razumljiva. Potrebno je veliko vaj, da jih osvojimo. Toda, vsaka vadba prinaša izkušnje, izkušnje pa znanje. Pomembno je, da se sprostimo, čim manj uporabljamo mišice in vsakič pripeljemo energijo čisto do konic prstov. Seveda to ne bo šlo, če ne bomo sprostili ramen, kolkov in pokončno stali v stabilnem položaju. Mojstri pravijo, da na začetni stopnji šele poskušamo občutiti to energijo ali qi in jo voditi tja, kamor želimo – s pomočjo zunanjega gibanja. Na naprednejših stopnjah pa postanemo tako tankočutni, da pustimo, da qi vodi fizično gibanje in mi mu samo sledimo. Na najvišji stopnji smo sposobni qi zavestno usmerjati, le ta pa vodi telo.

Eden največjih klasikov taijiquana Chen Xin to opisuje na sledeč način:

Ko nas nasprotnik prične izzivati, v naši glavi samodejno vznikne potreba po takojšnjem odzivu in zavračamo vsakršno misel na umik. V kolikor ne vemo čisto nič o umiku, smo kot bi že bili ujeti v pasti. Če me vprašate, na kakšno past tukaj mislim, je moj odgovor ta, da morate pred vsakim napadom najprej dobro poznati, kakšen je dober umik; kaj pomeni privabljati k sebi, kaj pomeni voditi v prazno, kaj pomeni, da z mehkobo premagujemo trdoto. Naučiti se moramo, kako se izognemo nasprotnikovi sili. Z drugimi besedami, preden napademo, moramo vedeti, kako preprečiti slab umik.

Preden napademo, moramo upoštevati vse možne zasede in načine, s katerimi si bomo ohranili preostanek moči, če bo šlo kaj narobe. Kajti v trenutku, ko nam bo pošla vsa moč, nam bosta roki obviseli, z nogami pa ne bomo čutili tal. A četudi bomo brez moči, da bi se borili še naprej, se moramo boriti še za to, da se umaknemo; in umik ni isto kot poraz. V tem se kaže naš kungfu – v sposobnosti, da se dvignemo, preden se spustimo, da se pokrčimo, preden se iztegnemo.

Dober bojevnik lahko obvlada veliko veščin in porabi veliko časa v proučevanju uporabnosti tehnik v različnih situacijah, toda večina tega znanja se izgubi v pozabi. Če želimo napredovati, moramo kungfu tehnike izkusiti in vaditi. Obstaja na tisoče sistemov in tehnik; kdor želi obvladati kungfu, ne more spregledati metode navijanja svile, ki obnavlja življenjsko energijo in je podlaga taijiquana.**

Ti klasiki taijiquana so bili veliki bojevniki v svojem času. Obvladali so več borilnih veščin. Po njihovem, je vrtinčenje ena poglavitnih tehnik za dober kungfu. Ne samo, da krepi silo napada in omogoča, da nasprotnikovo speljemo v prazno – vrtinčenje energije po telesu poživlja nas same, vrača nam življenjskost, zdravje in vitalnost.

SilkReeling2

starodavna risba vrtinčenja energije po telesu iz knjige Chen Xina

Na drugem mestu Chen Xin razlaga, kako s pomočjo taiji načel pridemo do dobrega qija ali te življenjske energije. Z njeno pomočjo postanemo skorajda nepremagljivi. Obstajata dve vrsti energije: qi neba in zemlje. Vse je ustvarjeno iz teh dveh, tudi človek. Izmenjavata se kot yin in yang, kot belo in črno, kot…

Ko se premikamo navzgor ali navzdol, naprej ali nazaj, naravnost ali po strani, hitro ali počasi, odprto ali prikrito, ko se odpiramo ali zapiramo, ko silo nabiramo ali sproščamo – ne moremo mimo delovanja yina in yanga, ki obkroža naše telo kot čudovita slika. To izmenjavanje se dogaja neprekinjeno, konstantno kot papirni zmaj, ki plapola po zraku ali riba, ki skače iz vode.**

To izmenjavanje ni nekaj novega. Vse se odigrava že okrog nas in v nas. Težava je le v tem, da se tega ne zavedamo, teh procesov nimamo pod nazorom zato si z njimi ne moremo dosti pomagati.

Kar pa se tiče taijiquana, za potešitev in prijetno počutje ne potrebujemo razburljivih stvari, ki bi jih zaznali z ušesi, očmi, rokami ali nogami. Ne, učenec taijiquana se mora najprej poglobiti v načela. Ko jih bo razumel in uporabil v praksi, bo začutil energijo qi in gibanje bo postalo živahno. Prihajalo bo iz notranjosti in se odrazilo v povečani gibljivosti, hkrati pa bomo občutili še večjo regeneracijo. Notranjo silo bomo sposobni izraziti navzven šele tedaj, ko jo bomo začutili. Samo razpravljanje o notranji sili je zgolj brezplodno in predmetu dela krivico.**

V taijija je veliko govora o qiju. Nekateri menijo, da ga sploh ni. No, qija verjetno ne bomo izkusili v smislu razsvetljenja, kot si ga ponavadi predstavljamo. Ne bo se nam posvetilo kar tako, brez da bi upoštevali in marljivo vadili po vseh potrebnih načelih. A če vztrajamo, se sprostimo v vseh delih telesa, ohranjamo pokončnost, skrbno ločujemo polno-prazno in še nekaj potrebnih načel (glej članek Pet najpomembnejših spretnosti za začetnike v taijiquanu), bomo nedvomno izkusili tisti prijeten, topel, mravljinčast občutek v prstih in nato po celem telesu. Pričeli se bomo tudi zavedati, kako nas taiji poživi in obnovi z vsako vadbo.

Chen Xin pravi, da silo, ko jo imamo, potem lahko po potrebi uporabimo. Ponavadi se šele tedaj zavemo, kako velikanska moč je to. Za primer vzame figuro Enojnega biča – ki bi pa lahko bila katerokoli od 74-tih figur iz stare chen forme.

Prav tako je rečeno, da je nezmožnost boja z nasprotnikom odraz pomanjkanja kungfuja. A kljub temu – če je naš kungfu dovolj zrel, bo okrog nas ustvaril tako velik krog, da bo brez zunanjih meja, naše notranje omejitve pa tako majhne, da jih niti zaznali ne bomo, dokler se ne soočimo z močnejšim nasprotnikom; tedaj se nam bo nenadoma navzven sprostila notranja sila kot močan sunek vetra ali ogromen blisk, ki bo posekal posušena in strohnela drevesa okrog nas. To lahko izvedeš s pomočjo figure Enojnega biča. Če pa želiš tehniko pravilno izvesti, moraš najprej s pomočjo zapiranja energijo zbrati, sicer bo Enojni bič imel samo minimalen učinek. Če pa ne veš kako to narediti, je najbolje, da ne narediš nič. Tako preprosto je to!**

 

izvirno objavljeno na: www.taiji-zlatipetelin.si

____________

Chen Zhenglei: Chen Style Taijiquan, Sword and Broadsword, 2003

** Chen Xin (1849-1929): Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan (Beijing: Guanghua Publishing Ltd., 2008

Pravilna drža in bolečina v križu

avtorja: Marko in Dragi Bedina

Bolečina v križu je najbolj pogosta bolečina gibal pri človeku. Avtorja na podlagi izkušenj iz poučevanja taijiquana in prebiranja strokovne literature ugotavljata medsebojno povezanost med pravilno držo in bolečinami v križu. Pri tem se opirata na domače in tuje strokovnjake in vabita bralca, da za bolj strokoven in medicinski opis prebere v virih navedeno literaturo.

pokoncnost

Nepravilna drža je v bistvu slaba ali porušena telesna struktura in je poglaviten vzrok za kronično bolečino v križu.

Devetdeset odstotkov odraslih oseb v času svojega življenja vsaj enkrat ali tudi večkrat začuti značilno bolečino v križu. Petdeset odstotkov ljudi ima v aktivnem (delovnem) življenjskem obdobju bolečino v križu vsaj enkrat na leto, pravi znani slovenski strokovnjak. In še to, da je značilno, da pri 85 odstotkih bolnikov z bolečino v križu, kljub obsežnim diagnostičnim preiskavam, ne ugotovijo vzroka za bolečino. (dr. Košak [1])

Kljub temu strokovnjaki ugotavljajo, da napačna drža, še posebej, če je dolgotrajna, privede do takšne bolečine.

Ena zelo tipičnih bolečin v križu je bolečina, ki se širi iz mišic (miofascialni bolečinski sindrom). V mišicah zaradi nenadne obremenitve ali dolgotrajne napačne drže nastanejo mišični vozli, ki povzročijo pomanjkljivo delovanje mišice in bolečino, ki se sčasoma lahko prenese tudi na širše območje. Lahko se kaže kot glavobol, vrtoglavica, omotičnost, bolečine v križu, mravljinčenje po roki ipd. (fizioter. Purkart [2])

Strokovnjaki se danes v precejšnji meri usmerjajo v raziskovanje pomena in moči mišic trupa in njihovega vpliva na razbremenitev ledvenega predela hrbtenice in s tem zmanjšanja ali odprave bolečine v križu. Raziskave so dokazale, da imajo ljudje z bolečinami v križu znatno manjšo moč določenih mišic trupa. To prispeva k povečani nestabilnosti hrbtenice in ob dolgotrajni napačni drži se spremeni težišče telesa – največkrat se pomakne naprej. Sile, ki jih prenašamo, se neenakomerno porazdelijo na diske med vretenci, kar privede do obrabe diskov. (Predan [3])

V nadaljevanju si bomo nazorno ogledali kaj je napačna drža, logično ugotovili njene posledice ter opisali možnosti ponovne vzpostavitve pravilne drže. Pri tem se bomo oprli na odličen članek strokovnjaka manualne terapije Beconcinija [4] s čigaršnjim dovoljenjem povzemamo nekaj njegovih misli in slik.

drze Na sliki se lepo vidijo tri najbolj pogoste napačne drže, ki so največkrat vzrok za bolečino v križu. Prvi dve takoj prepoznamo, pri tretji je problem v splošni zakrčenosti.

 Človeško telo je nenehno podvrženo gravitacijski sili. Sestavljeno je iz večih delov in dobra struktura oziroma drža pomeni dobro razmerje med temi deli v mirovanju ali v gibanju.

Pri dobri drži so deli telesa, kot so ledveni, predponski in ramenski obroč lepo zloženi drug na drugega in skozi njihovo gravitacijsko središče teče navpičnica. Pri taki drži smo pokonci s pomočjo gladkih mišic, ki potiskajo proti gravitaciji. A takšna struktura se zlahka poruši zaradi vrste dejavnikov kot so: poškodbe, psihočustveni dejavniki, nepravilno gibanje in nepravilna drža.

Večina delov telesa, kot so kosti, mišice, živčevje, organi itd., so oviti v ovojnico (fascio). Le-ta ne nastopa izolirano, ampak tvori nekakšno mrežo preko celega telesa. Ko se gibljemo v gravitacijskem polju, se ta mreža prilagaja našemu gibalnemu vzorcu. Na nekaterih mestih se lahko stanjša ali odebeli ali drugače ‘izmaliči’ zaradi različnih stresnih dejavnikov in te spremembe vplivajo na celo telo tako kot potegnjena zanka v puloverju.

pulover Potegnjena zanka v puloverju,
vpliva na celotno strukturo.

 Mreža ima zelo elastična, prevodljiva vlakna. Nekateri znanstveniki [5] jo proučujejo kot biomehanski regulator celega telesa. Poškodovano ali disproporcionalno mrežo lahko z raznimi globinskimi pritiski ali raztezanji ponovno uglasimo z naravno telesno strukturo. Zato so tako uspešne razne manualne terapije.

Pri dobri telesni strukturi telo ne čuti večjega pritiska gravitacije. Kljub temu, da pritiska ob tla, se hkrati razširja tudi navzgor. To mu omogoča dobro razmerje med skeletnimi in gladkimi mišicami. Skeletne mišice lahko nadzorujemo in z njimi upravljamo, gladkih, ki ponavadi obkrožajo razne organe, pa ne. In prav gladke so tiste, bolj globinske, ki ohranjajo naš položaj v gravitaciji, da ne pademo, ko se premikamo.

Razne poškodbe, negativna čustva in dolgotrajna slaba drža povzročijo splošno zategnjenost telesa. Večina ljudi ima danes telo, ki se ni sposobno notranje razširjati in ostaja zakrčeno. Takšna slaba telesna struktura privede do kronične bolečine v križu kakor tudi vrsto drugih bolezni in težav.

polarnosti
navpično in vodoravno notranje razširjanje telesa

 Pri pravilni drži se telo notranje razširja navpično in vodoravno. Navpično notranje razširjanje omogoča pokončnost, vodoravno pa odprt ramenski obroč.

Telo se namreč notranje raširja le pri dobri in ubrani strukturi na vseh ravneh, še posebej pa je odvisno od pravilnega položaja ledij, predpone in ramen. Tvorijo pomembne geometrične obroče: ledvenega, predponskega in ramenskega, ki ležijo drug nad drugim in točno skozi njihovo središče poteka osrednja telesna os.

Križnica je središče navpičnega razširjanja; prav tako je razmejitvena točka med nogami in hrbtenico. Če želimo, da se bo ledveni del notranje pravilno razširjal, moramo zagotavljati pravilno vodoravno lego in dobro povezavo med premikanjem nog in križnico. Za noge zato lahko smatramo, da se pričnejo v križnici. Tudi pomembne mišice potekajo od nog do križnice. Vsakršno neskladje ledvenega obroča se odrazi v nepravilni in oteženi hoji.

krogi Pri pravilni drži skozi ledveni, predponski in ramenski krog teče navpičnica.

 Predponski obroč je prav tako zelo občutljiv in kompleksen sklop, v katerem se prepletajo zgornji in spodnji deli telesa, tu se vrši osnovno dihanje, prav tako se tod začenja gibanje rok in nog.

Telo se notranje razširja vodoravno iz hrbtenice, skozi ramena, komolce in dlani do prstov. Tu igra pomembno vlogo ramenski obroč z velikimi hrbtnimi mišicami, ki povezujejo gibanje rok s hrbtenico.

Zdaj lahko vidimo, kako zlahka te tri ravni porušimo z nepravilno držo. Kolikokrat imamo po nepotrebnem dvignjeno eno ramo ali kolke? Da ne govorimo o ukrivljeni hrbtenici!

Ko odpremo ramenski sklop, se telo lahko notranje navpično razširja od vratu do vrha glave. Za dobro držo je pomembna tudi pravilna drža glave. Kolikokrat jo imamo potegnjeno naprej? Za pravilen položaj glave igrajo pomembno vlogo čeljusti, ki so povezane z vratom; šele ko jih sprostimo, bo možno notranje razširjanje iz vratu do vrha glave.

Na spodnji sliki lahko že iz same slike ugotovimo nevšečnosti, ki bodo sledile.

glava
nepravilna in pravilna drža glave

 Namesto, da bi se energija pretakala v glavo, jo ustavimo v vratu, oziroma jo zabijemo nazaj v hrbtenico. Kako ne bo nastal vozel ali kakšna druga zmešnjava! V taijiju je rečeno, da je glava kot bi visela na nitki – čisto svobodna in neovirana.

Torej, pri dobri telesni strukturi morajo biti središča vseh treh obročov v isti navpičnici. Vsakršno odstopanje povzroči mišične napetosti, ki so poglaviten vzrok bolečinam v križu.

Zamislimo si, da imamo v telesu preko 600 mišic; skorajda nemogoče je, da ne bi prizadeli kakšnih delov z dolgotrajno nepravilno držo. A če pogledamo obratno – še tako prizadete dele lahko ponovno naravnamo ali zgladimo z ustrezno držo in vajami. To je zlato pravilo, ki ga znova in znova potrjujemo pri vadbi veščine taiji. V taijiju se gibanje in položaji v celoti podrejajo pravilni drži in telesni strukturi, saj črpa znanje iz kitajske tradicionalne medicine. Dober učitelj taijija ne dopušča nikakršnega odstopanja, saj se zaveda, da to škoduje učencu tako zdravstveno kot tudi v smislu doseganja rezultatov veščine.

Potrebna je vadba. Zavedati se moramo, da je nepravilna struktura telesa nastala skozi daljše časovno obdobje – morda več desetletij – zato bo trajalo kar nekaj časa, da se ponovno naravnamo. Naravnati se moramo tako v telesu kot tudi ‘v svoji glavi’.

navpicnost
napačna in pravilna drža

 Bolečina v hrbtenici je v sodobnem svetu naraščajoč problem zaradi nekakovostnega preživljanja prostega časa večine ljudi, ki se srečujejo s takšno vrsto bolečine. Zaradi neaktivnosti populacije, v strahu pred povečano bolečino v križu ali zaradi pomanjkanja časa se posredno s to težavo poveča občutljivost na druge pomanjkljivosti, ki jih takšen način življenja prinese. Poveča se predvsem telesna masa, še zlasti maščobna masa, odstotek mišične mase se zmanjša in tako mora manj mišične mase prenašati večjo telesno maso, kar še zlasti obremeni ledveni predel hrbtenice in ostale sklepe. Posledica takšnega življenja je bolečina, ki še dodatno zavira športno aktivnost in s tem posledično zavira izvajanje primernih vaj, ki preprečujejo oziroma odpravijo bolečine v križu. (Predan [3])

Vse prevečkrat se vadbi izognemo pod izgovorom bolečine. Zakoreneninjena je tudi miselnost, da se s staranjem telesa ne da obnavljati. Doktor in profesor Goodman trdi, da so z raziskavami potrdili sposobnost rasti in obnavljanja mišic starostnikov celo pri 80-tih, 90-tih letih; s pomočjo vadbe so shodili in postali vitalni celo tisti, ki so bili priklenjeni na posteljo. Zlasti se priporoča dobrodejen učinek antigravitacijskega delovanja globokih gladkih mišic na kosti; poveča se kostna masa in preprečuje izguba kalcija. (dr. Goodman [6])

Kot smo že omenili, gladke mišice delujejo proti gravitaciji, kadar stojimo, sedimo ali smo v kakšnem drugem statičnem položaju. V vsakodnevnem življenju se večinoma gibljemo, v mirovanju pa se največkrat nezdravo zleknemo v fotelj, zato nimamo toliko prilik, da bi uporabljali te mišice. V taijiju je obratno; gibljemo se počasi, da lahko deluje težnost in skorajda med vsakim gibom ali položajem za nekaj trenutkov postanemo. Ti trenutki so zlati; razbremenjujemo vse mišice in tkiva in težo telesa spuščamo v stopala. Telo vsakič dobi priložnost, da se postavi v pravilno strukturo. Torej ne samo mišice in kosti – vsakič se postavi in uravnovesi celoten sistem živčevja, limfe, organov, itd. – skratka naš celotni jaz – fizični in psihični!

Bolečina v križu je bolezensko stanje, ki je povezano z visokimi neposrednimi medicinskimi stroški in posrednimi stroški, kot so bolniški stalež in invalidske upokojitve. Kljub temu, da najnovejše svetovne terapevtske smernice uvrščajo telesno vadbo na prvo mesto, se še vedno ogrevajo za jemanje zdravil, ki lajšajo bolečino. (dr. Jamnik [7]). Kakšni so stranski učinki, si lahko zamišljamo!

Če gradimo hišo ali ustvarjamo kakšne druge izdelke, se nam zdi logično, da mora biti struktura pravilna, npr. podporni steber, temelji itd., sicer stavba ne bo stala. Stolp v Pisi nas zaradi svoje nagnjenosti moti že stoletja. Nagnjen je samo za štiri stopinje, pa vemo, da bo nekoč padel. Kako to, da smo tako površni pri svoji slabi telesni drži in se ne zavedamo njenih nepotrebnih posledic?

drugi članki

Omenjeni viri:


[1] asist. Robert Košak dr. med.: “Bolečina v ledvenem delu hrbtnenice”, Rehabilitacija, letnik 9, suplement 2 (2010) str.3-8, v elektornski obliki

[2] fizioter. Barbara Purkart: http://www.fizioterapija.net/blog/trigger-point-masaza-bolecina-v-krizu/

[3] Uroš Predan: “Povezava moči mišic trupa z bolečinami v križu” (diplomsko delo), Fakulteta za šport, 2012, 31 str., v elektronski obliki

[4] mag. fizike Stefano Beconcini: “Structural Bodywork”, http://tao-garden.com/chronic-pain-management-program/

[5] Mayers T. W: Anatomy Trains. – Elsevier, 2009, 295 str.

[6] dr. Anthony A. Goodman: Understanding the Human Body, Lecture 28: Musculoskeletal System (Montana State University), DVD, 45 min., youtube

[7] asist. Helena Jamnik, dr.med.: “Rehabilitacija oseb s sindromom kronične bolečine – sindromom fibromialgije”, Rehabilitacija, letnik 9, suplement 1 (2010) str.71-76, v elektronski obliki

Polne roke

V taijiju večkrat pravimo, da morajo biti roke polne. Na Kitajskem temu rečejo, da mora biti v rokah jing (sila). V nadaljevanju si bomo pobližje ogledali ta koncept, prav tako pa se bomo dotaknili nekaj zmotnih misli in napak, ki povzročajo, da naši gibi, predvsem roke – včasih, celo po dolgoletni vadbi – ostanejo mlahave in prazne.

 Ma Lin Listening to Wind in Pines
Ma Lin (马麟), 12.stol., Kitajska
Slika Poslušanje vetra v borovcih;
samotar sedi na deblu borovca,
zaprtih oči in razkritih prsi
zatopljen v šepetanje vetra,
pozabi celo na bič za odganjanje
muh (vir: The Art Book of Chinese
Paintings, izd. Long River Press).
Qi je povsod – v človeku in izven njega.

Kaj ustvarja v rokah polnost? Nedvomno qi, ta sila, biopotencial, življenjska sila ali kakorkoli jo želimo imenovati. Glede qija obstaja polno različnih konceptov: Zahod ga uradno ne priznava, ker ga ne more dokazati v laboratoriju; v nekaterih taiji krogih se govori, da je qi zgolj domišljija; zopet drugi pa pravijo, da je qi nekaj, kar bo prišlo šele z leti vadbe, …

Qi je kot energija ali sila v telesu nekaj čisto stvarnega, zdajšnjega, brez česar ta trenutek sploh ne bi obstajali. Brez njega ne bi mogli niti dvigniti roke. Pretaka se skozi celotno telo – po kitajski tradicionalni medicini (TCM) po številnih kanalih ali meridianih, od tega po dvanajstih glavnih, od katerih je vsak povezan s kakšnim pomembnim notranjim organom. Vsak od njih se pričenja ali končuje prav na prstih rok ali nog.

Rečeno je, da se qi skozi vadbo taijiquana prične krepiti in teči po kanalih gladko in neovirano, kar zelo dobrodejno pripomore k zdravju. Kitajci qi celo delijo naprej, na čistejšega in manj čistejšega, vse do čisto prefinjenega in duhovnega. Taijiquan nam tako ne prinaša zgolj zdravilnih koristi, temveč je lahko tudi pot (tao) za doseganje višjih duhovnih ciljev, kakršne postavljajo poznani filozofski sistemi, kot so taoizem, budizem itd. In še tretji vidik je v taijiquanu – zaradi katerega danes postaja vse bolj popularen – to je, borilna veščina. Vsi trije vidiki se prepletajo in vsakič, ko vadimo taijiquan, delujejo vsi trije, čeprav morda vadimo taiji zgolj za zdravje ali veselje.

Forme, ki so jih naredili veliki mojstri, so namenjene prav temu razvijanju in izražanju ali uporabi qija. Prva stara forma Laojia yilu v glavnem vsebuje figure, skozi katere se qi izraža skozi roke. Zato pravimo, da morajo biti roke polne – polne qija. Z borilnega vidika bomo učinkoviti le s polnimi rokami.

Problem v slovenskem jeziku je, da imamo za roko samo en pojem in to je roka (od rame do prstov – vsemu temu rečemo roka). V angleščini obstaja pojem hand, ki se nanaša samo na dlan, izraz arm pa obsega vse od zapestja navzgor. Ko prevajamo tekste ali poslušamo seminarje v tujem jeziku, velikokrat spregledamo, da bi morali, na primer, gib narediti z dlanjo in ne z roko. Pravilno rečeno bi bilo, da bi morale biti dlani polne qija in bi gib naredili z dlanjo. A tega običajno ne govorimo, saj v pogovornem jeziku uporabljamo samo en izraz – in to je roka.

Zaradi te omejenosti ali nedoslednosti v jeziku se velikokrat zgodi, da taiji gibe izvajamo z zgornjim delom roke, to je z rameni in komolci. Ko nekomu rečemo, naj dvigne roko, najprej dvigne ramo ali komolec. Zavestno mislimo, da moramo najprej dvigniti ramo, nato komolec, če želimo, da se dvigne še dlan. Vsaj na pogled izgleda tako – in res, čisto mehansko gledano, ne moreš na neko mesto pripeljati dlani, brez, da tja pripelješ tudi komolec ali ramo. V čem je potem problem? Ali ni vseeno, če najprej dvignem ramo, če ji takoj nato sledi roka? Problem leži v našem zavedanju in uporabi mišične sile ter nesproščenosti.

Za gibanje ramen in komolcev ponavadi uporabljamo mišično silo. Taijiquan klasiki pravijo, da je pretok qija oviran, v kolikor uporabljamo mišično silo, saj se pri uporabi mišic zategujejo in napenjajo razna tkiva in vezi. Tudi s pozornostjo smo v ramenih in komolcih in tam običajno tudi ostanemo. V teh delih se ustvarijo napetosti, blokade in zategnjenosti in qi zaradi njih sploh nikoli ne more v vsem svojem potencialu doseči prstov. Naše roke ali točneje dlani, ostanejo prazne in brez sile ali jinga.

Pozornost je velik dejavnik, ki vpliva na pretok in jakost qija. Pravzaprav to je taiji – da zavestno in pozorno vodimo qi. A pri tem moramo vedeti od kod in do kam ga vodimo. Za vsako figuro v formi moramo vedeti pot gibanja, kar je tudi pot qija in pot naše pozornosti. Ni vseeno, če naredimo udarec s pestjo, pozornost in qi pa se ustavita v zakrčeni podlakti ali pa se porazgubita v napetih mišicah lakti in nadlakti. Kaj če bi bili v resničnem boju z nasprotnikom?

Dober učitelj nas vodi k pravilnemu in učinkovitemu gibanju in izražanju qija. Sami se velikokrat ne zavedamo, da gib naredimo z napačnim delom telesa, niti ne opazimo, v katerem delu smo zategnjeni in zaustavljamo qi. Učitelj nas pomaga osvestiti in z raznovrstnimi tehnikami premostiti navade in težave.

Najvažneje je, da se sprostimo (fang song). Gib izvajamo sproščeno – v ramenih, rokah, nogah, bokih, kolkih itd. Le skozi sproščene dele telesa, brez mišične sile, qi teče gladko in neovirano ter v izobilju. Včasih, verjetno zopet zaradi narave jezika, menimo, da že smo sproščeni (saj drugače ne bi prišli na taiji!) ali da je sproščenost mišljena simbolično – da se lepo sliši. Ne, mišljena je 100%. Če želimo doseči 100% rezultate, bomo morali 100% sprostiti vse dele telesa. Ali je to mogoče? Veliki mojstri pravijo, da je, a ne prej kot po dolgoletni temeljiti in pravilni vadbi.

Sproščenost vadimo vsakič, ko vadimo taiji, pa naj bo to v formi, navijanju svile, stoječi meditaciji ali potiskih rok. Vse te tehnike imajo isti namen, da se sproščamo in qi gladko teče skozi telo in priteka do konic prstov na rokah in nogah. Že prej smo omenili, da se na prstih končujejo ali začenjajo najvažnejši akupunkturni meridiani (energetski kanali); zdaj lahko razumemo, zakaj pravilno izvajanje taijija tako blagodejno učinkuje na zdravje. Ko torej, na primer, navijamo svilo, razmišljajmo ali so naše roke polne ali niso, kje smo s pozornostjo. Ne moremo pričakovati polnih rok, če bomo npr. pozorni samo na kolke. Seveda, za pravilno izvajanje taijija ni dovoljšnja samo sproščenost, ampak so še druga načela, kot so vkoreninjenost, pokončnost, povezanost, spiralanje in druga načela, ki pa brez sproščenosti niso niti mogoča.

Ko razmišljamo o sproščenosti, poskušajmo občutiti svoje telo, predvsem v predelu ramen in kolkov in sproščajmo delček za delčkom z vsako vadbo. A pri tem ne pojdimo v skrajnosti. Mojster Fu nas je na seminarju, ki ga je imel v novembru 2012 v Sloveniji, opozoril, da preveč intenzivno razmišljanje o gibanju qija pripelje do nasprotnih učinkov. Namesto, da bi del sprostili, se nam zategne, saj smo z umom in pozornostjo zaposleni s spremljanjem pretoka qija. Povedal nam je, da imajo v taijiju takšne težave velikokrat novinci, ki so se ali se še vedno ukvarjajo s qigongom, kateri, tako rečeno, zavestno vodijo qi delček za delčkom po telesu. V taijiju – vsaj na začetnih stopnjah – ne moremo izvajati obojega: spremljati pot qija po milimetrih in hkrati zavestno izvajati gibanje po vseh taiji načelih.

Ostanimo sproščeni fizično in ostanimo sproščeni tudi mentalno. Taiji delamo s telesom in tudi umom. Ne razmišljamo preveč o detajlih. V angleščini je lepa fraza, ki pravi let go, kar pomeni sprosti se, prepusti se, ne razmišljaj. Učitelj nam pove kako narediti gib, smer gibanja in končno stanje. In mi ga poskušamo izvesti – sproščeno, kar se da. V prvo nam nedvomno ne bo uspelo. Gib bomo mogoče morali ponoviti tisočkrat – in potem, nam bo nekega dne uspelo. In to je taiji in v tem tudi leži njegova lepota.

Če povzamemo: polne roke se nanašajo na dlani in prste polne qija. Poznamo osnovni taiji rek, ki pravi, da sila prihaja iz nog, se usmeri z boki in izrazi skozi roke. Le takšnemu taijiju lahko rečemo pravi taiji. V chen taijiju se to še posebej odraža, saj se počasni gibi izmenjujejo z eksplozivnimi (fajini). Qi ali jing imamo ali nimamo. Na Kitajskem pravijo, da imamo temu primerno dober ali slab kungfu. Qi, ki ga izrazimo skozi gibanje v formi ali potiske rok, ni subjektivne narave, stvar domišljije. Zaznavamo in uporabljamo ga mi sami, zazna in vidi pa ga tudi naša okolica. Pri potiskih rok smo brez jinga opravili.

Če želimo, da bo qi v vsej polnosti pritekel do konic prstov, moramo roke čisto sprostiti. Najlažje to dosežemo, da imamo roke dolge (na Kitajskem nekateri chen slogu pravijo tudi ‘dolge roke’). Rok ne stegujemo, podaljšajo se zato, ker sprostimo ramena, komolce in zapestja. Te dele pa lahko sprostimo le, če zavestno gibe začnemo in vodimo z dlanmi. Toliko dejavnikov je v taijiju odvisnih drug od drugega, da se vrtimo kot v začaranem krogu. Nič čudnega, da je tudi znak za taiji en sam krog z dvema poloma in še ta dva imata primesi drug od drugega.

Author: Dragi Bedina

Page 1 of 212

Najnovejši prispevki

Slike iz šole

Find us on these Social Media websites