Yangshuo Taichi & Kungfu School
Pokličite nas na: +86 773 8820866

Archive for the Taiji teorija Category

Nekaj Fu Nengbinovih misli o učenju taijija

Tai Chi Boxing of Zhang Sanfeng

Q. Kaj svetujete začetnikom v taijiju, ki še ne poznajo osnov, katere bi jim omogočale hitrejše napredovanje?

Q. In kako bi pripomogli k hitrejšemu učenju učencem na srednji stopnji?

Ta dva vprašanja se ne dotikata le ljubiteljev taijija, temveč se zastavita kot resen problem tudi vaditeljem veščine.

Taiji je dandanes postal skoraj del vsakdanjega življenja in številni ljudje ga ljubijo in odobravajo. Po nekaterih virih ga vadi preko sto milijonov ljudi po celem svetu. Z leti se je taiji poučeval in vadil na različne načine, odvisno od posameznikov. Tudi metode učenja so se spreminjale. Danes bi se začetniki prestrašili tradicionalnega načina učenja, po katerem “za en gib potrebujemo deset dni in tri leta za majhen napredek”. Če želimo v korak s časom in potešiti potrebe modernega življenja, moramo taiji poučevati in vaditi na strokoven, priročen in prilagodljiv način.

Glede na izkušnje, ki sem si jih nabral z učenjem in vadbo taijija v več kot desetletnem obdobju, skozi proučevanje različnih učiteljev, obiskovanje prijateljev, komunikacijo in tekmovanji z drugimi ter skozi poučevanje in treniranje učencev, v nadaljevanju podajam nekaj praktičnih nasvetov na zastavljena vprašanja.

1. Teorijo združimo s prakso

Kot prvo se moramo seznaniti z zgodovino različnih taiji šol. Naučiti se moramo osnovnih načel, sloga, značilnosti, zakonitosti gibanja, tehnik in gibanja šole, ki jo vadimo. Vsaka šola ima svoj sistem, svoja načela gibanja, razne forme, sloge in značilnosti. Med šolami obstajajo razne podobnosti, pa tudi očitne drugačnosti. Zatorej moramo dobro razumeti zahteve in zakonitosti gibanja rok, nog, telesa in energije, glede na taiji, ki ga vadimo. Na primer, v chen slogu imamo “walong dlan”, tal pa se najprej dotaknemo s peto. Drugi slogi imajo drugačne zahteve. Če jih poznamo, se jih lažje učimo. Seveda, jih moramo še vedno često vaditi, da jih osvojimo. Nekateri ljudje so tako sramežljivi, da jih ne želijo vaditi, ker se jim zdi, da jih ne izvajajo zadosti pravilno ali pa se jih ne morejo zapomniti. Zavedati se moramo, da je taiji lažje gledati kot dobro izvajati. Če želimo napredovati, moramo pogumno posnemati učitelja, mu slediti, vaditi in o vsem temeljito razmišljati. Ko se naučimo formo, postanemo samozavestnejši v taijiju in v življenju. 

2. Istočasno vadimo osnove, formo in potiske rok

Osnove sestojijo iz razgibavanja sklepov, raztezanja, osnovnega gibanja rok in nog, stopanja, meditacije, enojnih gibov in povezanih sklopov. Svoj taiji bomo temeljito izboljšali, če bomo vsakič vadili tudi nekaj osnov, kajti star pregovor pravi, da “na starost ne bomo nikamor prišli, če bomo vadili samo prvo formo in spregledali notranjost”.

Poleg osnov moramo vaditi tudi formo. Učenec naj bi se najprej naučil skrajšano enostavno uvodno formo, nato pa daljšo tradicionalno. Na ta način se lažje seznani s formo in tudi prihrani na času. Dobro je tudi, da učence hkrati učimo potiske rok. Mnogi so mnenja, da se potiskov rok učimo šele potem, ko dobro obvladamo formo. A takšno gledanje je staromodno in nestrokovno. Skozi formo spoznavamo samega sebe, a skozi potiske rok spoznavamo druge ljudi. Oba procesa nas peljeta k višjim nivojem znanja. Forma in potiski rok sta medsebojno odvisna, sta del notranjega sistema, ki drug drugega dopolnjujeta.  

3. Od oglatosti preidemo na zaobljenost, z visoke drže na nizko in od enostavnega na zahtevno

Pri začetnikih je neizogibno, da z rokami in dlanmi ne morejo delati pravilnih krožnic in da se vsake toliko časa zaustavijo. Ne morejo delati gladkih in pravilnih krožnic, ki se zahtevajo v taijiju, vendar kot vaditelji tu ne bodimo prezahtevni; pomembno je, da učencem v grobem pokažemo pravilno pot in smer. Ko gibanje že bolje obvladajo, od njih lahko zahtevamo bolj okrogle in živahne krožnice.

V taijiju držo ali stanco lahko razdelimo na visoko, srednjo in nizko. Učenci se sami odločijo, kako visoko lahko stojijo glede na svojo starost, zdravje, obdobje prakticiranja in globino kungfuja, ki so jo dosegli. Za začetnike, ki so šibkega zdravja in ne morejo dobro izvajati osnovnih vaj, je bolj priporočljiva visoka ali srednja drža. Ko se  njihova drža izboljša in se jim okrepijo noge ter zdravje, se lahko počasi spustijo nižje. Če smo visoko, se gibljemo lažje, a če se spustimo nižje, to zelo koristi našemu napredku. A ne glede na višino drže, moramo telo odpreti in ga ohranjati pokončnega. Koliko smo pokonci, je odvisno od širine našega koraka. To pomeni, da višja drža odgovarja manjšim korakom, nižja drža pa daljšim. Tu pogosto delamo napako, in sicer, stojimo v nizki drži s kratkim korakom. To se zgodi zato, ker vadimo nizko držo, a pozabimo, da bi morali tudi široko izstopiti. Učitelj mora imeti izdelan program koliko časa in kako intenzivno naj bi učenci to vadili.

Enostavno gibanje od učenca zahteva, da z vsakim gibom ali korakom ohranja pravilno obliko rok in dlani ter držo in smer. Na primer, v začetni figuri mora učenec stopiti vzporedno, roki  sledita gibanju dlani navzgor in navzdol, dlani sta obrnjeni navzdol in se dvigneta do višine ramen in prav tako v razmiku širine ramen. Ko se učenec nauči premikanja rok in nog, le te lahko uskladi tudi z obračanjem bokov, očmi, dihanjem in ritmom gibanja v vseh figurah skozi celo formo. Nekateri želijo vse to izvesti kar takoj na začetku in zapravijo preveč časa v razmišljanju o posameznih gibih, tako da sploh pomišljajo izvajati formo. Posledično se zato učijo počasi in takšna metoda ni dobra niti koristna  pri učenju in pomnenju forme.  

4. Učimo se del za delom, nato pa sestavimo celoto; najprej navzven nato navznoter

Vseh aspektov taijija se ne moremo učiti istočasno. Ne moremo memorirati forme in se istočasno zavedati svojih notranjih občutkov. Bolje je, da vadimo samo en del; in nato enega za drugim. Telo lahko razdelimo na štiri dele: glavo, zgornji okončini, trup in spodnji okončini. Ko obvladamo vsak posamezen del, lahko povežemo dva ali tri in jih vadimo skupaj. Na koncu jih povežemo v celoto in znotraj sebe odkrivamo določeno občutenje.

Formo lahko razdelimo tudi na zunanje oblike in gibe, proučujemo pomen figur pri obrambi in napadu, se učimo uporabo sile, koordinacijo dihanja in poglede. Šele potem, ko se teh stvari naučimo vsake posebej, jih lahko pričnemo združevati. Lahko si sestavimo načrt dela in se odločimo, kateri del bomo vadili en teden, en mesec ali eno sezono.

Razlikovanje med zunanjim in notranjim vidikom je v taijiju izredno pomembno. Zunanjega predstavljajo figure in gibi; pri notranjem pa prihaja do sprememb v zavesti in umu, v občutenju delovanja “qi-ja” znotraj telesa. Oba vidika sta v taijiu nenadomestljiva. Za začetnike je najpomembnejši zunanji vidik. Nekateri so že na začetku obsedeni z razvijanjem notranjega “qi-ja” in iskanjem finejše notranje energije, kar je nekoristno in ne obrodi nobenih sadov. Star pregovor pravi, da “majhen spodrsljaj vodi v veliko napako”, saj brez ustrezne forme zelo težko pridemo do notranje spremembe s taijijem. Šele, ko so drže in gibanje pravilni in se celo telo giblje usklajeno, lahko odkrijemo pravilen način gibanja notranje energije.

Ko naša forma dobi dobro obliko, dosežemo najpomembnejši del zunanje vadbe. A tu se ne smemo ustaviti, saj bi obtičali na dolgočasni in prazni formi. Zdaj potrebujemo notranje izkušnje in izboljšave. Na začetku, ko začnemo z notranjo vadbo, imamo za cilj najti in izkusiti notranjo energijo in “qi”. Občutiti ga želimo v nekaterih delih telesa ali v celem telesu in ne samo v določenih meridianih ali akupunkturnih točkah. Najprej vadimo sesedanje “qi-ja” v “dantjen”. Kasneje se učimo sproščanja in sesedanja energije po navpični osi, učimo se odpirati telo in zbirati energijo, jo shranjevati in nato sproščati z “dantjenom”. Na ta način se pomikamo s plitkega k globokemu nivoju znanja veščine. Obvladujemo zunanjo formo, kakor tudi notranjo energijo.   

5. Pogovorjajmo se, poslušajmo, opazujmo, vadimo in razmišljajmo

Izrazimo svoje misli in izmenjujmo izkušnje vadbe z učitelji in sošolci. Ne bodimo v zadregi povprašati tiste, ki imajo nižji nivo od nas in ostanimo skromni, kadar povprašamo učitelje. Poslušanje pomeni, da pozorno opazujemo okrog sebe, prebiramo teorijo in opazujemo, kako vadijo drugi. Delati na telesu pomeni, da vlagamo čas v vadbo: “Če vadimo en dan, napredujemo za en dan; če izpustimo en dan, nazadujemo za deset dni”. Ne prenehajmo vaditi, kajti vadba je bistvenega pomena za napredovanje. In kar zadeva razmišljanje, pomeni, da veliko razmišljajmo, odprimo svoj um, poskušajmo vedeti kje stojimo, razmišljajmo o svoji vadbi z večih aspektov in potrpežljivo tuhtajmo vsak gib. Vsakdo je včasih len, a lenobo moramo premagati, če želimo dobro vaditi.

Z dobrimi metodami se lahko znebimo določenih slabih navad in si pridobimo spretnosti v polovičnem času. Navedeno so moje misli; če kateremu ljubitelju taijija lahko pomagajo, bo njihov namen dosežen.

Fu Nengbin 2012
fu_nengbin@yahoo.com.cn
http://www.masterfu.net

Kako pa veš, da je taiji počasen?

Pogovor z Mojstrom Fujem (Yangshuo, 10. avgust 2012)

Po večerni vadbi in še enem zelo napornem tednu za seboj, se Marko Bedina, ki že tretje leto zapored poletje preživlja v yangšouski Tai chi & Kung fu šoli v južni Kitajski, pogovarja s svojim učiteljem Mojstrom Fu Nengbinom.

Marko: Kako vi gledate na taiji na Zahodu in s kakšnimi težavami se v glavnem soočamo?

Master Fu with MarkoFotografija: Isabelle Remoissenet

Mojster Fu: Fizično gledano ni nobene razlike med Kitajsko in Zahodom. Taiji pripada vsem deželam, vsem ljudem – tako kot glasba. Edina razlika je v kulturnem izročilu. Na Kitajskem ljudje že zelo zgodaj, že v šoli, zvedo za koncepte kot so jin in jang, qi in akupunkturni meridiani v telesu. Vedo, da je taiji povezan z zdravjem, medtem ko na Zahodu temu ni tako.

Ljudje na Kitajskem imajo prav tako dokaj dobro fizično vadbo že od otroštva dalje in so fizično bolj prožni. Zahodnjaki, so po drugi strani višji in manj elastični. V bokih in kolkih so bolj togi.

Ampak, kar zadeva vadbo, ni nobene razlike. Taiji je za vse ljudi, ne glede na deželo, starost ali spol. Kdor vadi taiji, se ga tudi nauči.

Marko: Ali menite, da mi preveč proučujemo teorijo?

Mojster Fu: Če želiš taiji dobro vaditi, potem moraš poznati tudi teorijo. A sama teorija ni dovolj. Če poleg teorije tudi vadiš, potem ti lahko zelo koristi. Če pa si osredotočen samo na teorijo, si lahko univerzitetni profesor, pa ne boš dobil dosti iz taijija. V taijiju moramo združiti oboje – teorijo in prakso – če želimo doseči kakšne rezultate ali višje nivoje veščine.

Ko vadimo taiji, moramo poznati osnovno tehniko in zahteve chen stila. Obstajajo tudi drugi stili, ne samo chen, ki imajo svoje lastne tehnike, teorije in zahteve.

Nekoč, ko sem izvajal taiji, mi je nek učenec rekel, da to, kar delam, ni taiji. Vprašal sem ga, zakaj tako misli. Odgovoril mi je, da zato, ker je moj taiji počasen in hiter, medtem ko je pravi taiji počasen. Vprašal sem ga: “Kako pa veš, da je taiji počasen?” Odgovoril mi je: “Zato, ker sem to prebral v knjigi.” Vprašal sem ga: “V kateri knjigi?” Razložil mi je, da je to prebral “v knjigi o yang stilu”. Nato sem mu rekel, naj prebere še nekaj knjig – da bo videl iz česa se je razvil yang in bo našel odgovor.

Marko: Ali je chen stil primeren za starejše?

Mojster Fu: Taiji je primeren za starejše, za mlajše, za otroke. Vsakdo se ga lahko uči. Res pa je, da imajo različni ljudje različne potrebe, saj imajo različna telesa. Avtor chen stila, Chen Wangting – je osnoval chen že v dokaj poznih letih. Na Kitajskem je en skupen pojav – da ljudje, ki so celo življenje vadili kakšno borilno veščino, v poznejših letih prično vaditi taiji, saj si z njim svoj kungfu še izboljšajo.

Taiji starejšim ljudem omogoča, da se lažje sprostijo, njihovi sklepi postanejo bolj prožni; popravi se jim ravnotežje in zlepa ne padejo.

A ko učimo starejše, moramo biti pazljivi pri tem, kako dolgo vadijo – koliko časa. Zavedati se moramo njihovih posebnih poteb. Na primer, fajina ne izvajamo s preveliko sile, v glavnem delamo na sproščanju. Gibe lahko izvajamo še bolj počasi, sproščeno in v višjih položajih. Vsaj na začetku; pozneje lahko metode spremenimo, odvisno od sposobnosti posameznikov.

Začetniki, ne glede na to, ali so mlajši ali starejši, morajo na začetku vaditi v višjh položajih ali vsaj v srednje visokih. Ko učimo starejše, jim pomagamo, da njihovi sklepi postanejo bolj prožni, gibe pa tudi usklajujemo z dihanjem. Učencem pomagamo, da dobijo notranji občutek. Starejši ljudje in srednjih let običajno lažje začutijo notranji qi, zato jih je lažje učiti. Starejših prav tako verjetno ne bomo učili napada in obrambe, a kljub temu jim poskušamo razviti občutek varnosti.

Marko: In kar se tiče otrok – kako njih učiti, saj jim je počasno gibanje verjetno dolgočasno? Ali je bolje, da jih najprej učimo hitrejše forme, kot je erlu?

Mojster Fu: Da, lahko jih učimo forme na hitrejši način. Hkrati od njih zahtevajmo, da se bodo raztegovali, da bodo vzravnani in imeli odprte gibe. Otroci lahko tudi več vadijo in se dvobujujejo med seboj.

Ampak pri otrocih želimo, da so bolj osredotočeni na zunanjost. Oni so še premladi, da bi se osredotočali na notranja občutenja, qi, itd. A taiji bo otroke kljub temu umiril.

Marko: Koliko naj vadi začetnik?

Mojster Fu: Odvisno, kaj želi od svojega taijija. Ali mu pomeni samo kot hobi ali kaj več? Ko se začetnik nauči formo, je pomembno, da jo redno vadi. Če jo vadi za hobi, bo mogoče ena ura ali dve na dan dovolj. Če pa želi postati bolj izveden in doseči večje rezultate, potem mora več vaditi – zjutraj ali zvečer.

V taijiju se izpopolnimo, napredujemo in osvojimo določeno znanje samo, če vadimo – in to vsaj eno uro na dan. Ni pa važno kdaj – lahko zjutraj ali zvečer, odvisno od našega življenjskega stila.

Marko: V Sloveniji je kar nekaj šol chen taijija. Mnogi učenci sprašujejo kakšna je razlika v učenju, na primer med Chen Xiaowangom in Chen Zhengleiem. Ali je v formi, v poučevanju?

Mojster Fu: Ne, mojstri prihajajo iz iste družine. Imeli so istega učitelja. Do razlik pride samo v smislu njihovega fizičnega telesa ter izkušenj, ki so si jih nabrali skozi svojo vadbo. Učenje ali tehnike, ki so se jih naučili od svojega učitelja, so bile enake. Po določenem času, potem, ko so taiji vadili zase, so dobili različne izkušnje, različne rezutate in to se seveda odrazi v njihovih formah in v učenjih. Zatorej se forme, metode in celo tehnike lahko rahlo razlikujejo z vsakim učiteljem, čeprav večina načel in pravil ostane enaka.

Ne vem toliko od drugih mojstrov, a vem veliko od svojega, mojstra Chen Zhengleia. Številni so prišli k Chen Zhengleiu na podlagi njegovih videov in knjig – želeli so se učiti njegov stil. Kitajska je Chen Zhenglejevo formo tudi uradno priznala kot predstavitveno formo chen taijiquana. Njegova tehnika je zelo natančna, prav tako tudi načela glede fizičnih položajev. Isto velja tudi pri njegovem poučevanju.

Marko: In še ena stvar – glede tekmovanj. Na Zahodu so tekmovanja v taijiju zelo redka, a tukaj, na Kitajskem, so nekaj čisto običajnega. Kakšen namen imajo in čemu koristijo? Ali so v pomoč v procesu učenja?

Mojster Fu: Tekmovanja so samo ena vrsta predstavitve taijia – tako kot predstave na odru. To je en način, s katerim se potrdiš oz. dokažeš samemu sebi. Tekmovanja so tudi premostitev in način komunikacije s prijatelji. Nastop je nek način, tako kot meditacija, ki te umiri; prikazuješ taiji in ga hkrati vadiš.

Ljudje na Kitajskem radi tekmujejo – na ta način dobijo priznanja, dobijo potrditev, na katerem nivoju je njihov taiji. Preko tekmovanj prav tako komuniciramo z drugimi ljudmi in sklepamo nova prijateljstva. Srečujemo različne ljudi in vidimo različne spretnosti.

Z rezultati tekmovanj si lahko tudi pomagamo, kadar želimo poučevati taiji ali postati vaditelj. To je dokaz, da je naše znanje ustrezno. A ko dosežemo določeno stopnjo, tekmujemo, vendar ne za rezultate – na tekmovanje gremo zaradi taijija, ne pa zaradi rezultatov.

Na Kitajskem so tekmovanja kot družinska srečanja. Na Kitajskem uživamo, ko izvajamo taiji. To je tudi način komunikacije s prijatelji. Če imamo le kakšno priliko izvajanja ali srečanja ljudi, je dobro, če se jim pridružimo.

Marko: Hvala Mojster Fu, najlepša hvala. Zares se veselimo, da se kmalu vidimo.

Mojster Fu: Hvala! Tudi jaz se veselim, da bom prišel v Slovenijo in spoznal vašo deželo.

Illlustrated Explanation of Silk Reeling Essence of Taijiquan

Chansijing“The words in the second internal circle (outside the little Yin-yang symbol) are: Ke Nian (Restraining Thought; on the right), Wang Nian (Deceitful Thought; on the left), Si Nian (Personal Thought); then, following the spiral, are: Bailu Haoran zhi Qi (White Path Noble Spirit), Heilu ji Xue Qi (Black Path is Animal Spirit), Rensheng zhi Yinyang (Yin and Yang of Human Life), Tiandi zhi Yinyang (Yin and Yang of Heaven and Earth), Taiji zhi Yinyang (Yin and Yang of Taiji). 

The first white path and black path are like Taiji Yin and Yang existing within Wuji (Limitless). The second white path and black path are like Taiji that gives birth to two Yi; these two Yi are Yin and Yang, e.g. Heaven and Earth. The third white path and black path are like Qi of Yin, Yang and Wuxing (Five Elements) that every man has and needs to live. The fourth white path is what Mengzi called Noble Spirit (Haoran zhi Qi); black path is man’s Animal Spirit (Xue Qi, literally Blood Qi) which, if joins Morality and Justice (Daoyi), becomes Spirit of Righteousness (Zheng Qi, literally Upright Qi), e.g. Noble Spirit. The fifth white path is the Mind of Dao (Dao Xin), the one that governs Qi. Qi can not move without Principle (Li), this Principle is within one’s Character (Xing). Black path is Human Mind (Ren Xin), what sages and men of virtue called Personal Mind (Si Xin). White point inside is Restraining Thought (Ke Nian), while black point is Deceitful Thought (Wang Nian). Only saints are able to keep Restraining Thoughts only and get rid of Deceitful Thoughts. Deceitful Thoughts are what Gaozi called feeding sexual desire (Si Se Xing). All humans have them. If a man could get rid of these selfish thoughts so that they would never appear, then (he would be) of pure heavenly nature (e.g. of pure primordial nature). (If one is) of pure heavenly nature, then while practicing boxing one would move following Nature’s Mystery (Tianji), naturally, lively, the original shape of Taiji would be unintentionally revealed in my body.

The three big external circles advance Yin and Yang from their beginnings; three internal circles say what Yin and Yang are being governed by. Three internal circles, e.g. what a man receives, are all within third circle, and originally there was no need to draw any further circles. (However since I) was afraid (that people would) practice boxing without understanding the principle of Qi governing, so there had to be another picture drawn, and (I tentatively) draw it to make it easier to understand. What is important is that three internal circles are all within third circle, third circle is within the second one, the second one is within the first one. This drawing explains particularly the core of guarding life (Wei Sheng), wonderful formula of Qi returning (Huan Qi). (If one) is expert in moving Qi (Yun Qi), only then one can guard one’s life; if one can guard one’s life, then there is support for one’s Character Restoration (Fu Xing), and Qi can rely on (this). Such Taiji Boxing is a study beneficial for body (Shen) and mind (Xin), character (Xing) and life (Ming). Sages say that cultivating one’s moral character lies in Character Restoration, which means guarding life and moving Qi are the core of cultivating one’s moral character and restoring it. (I do) not know (if this is) correct or not, for the time being (I gave) illustrated explanation to make it more funny.”
–   Illlustrated Explanation of Silk Reeling Essence of Taijiquan.  By Chen Xin (1949-1929).  Translated from Chinese and edited by Jarek Szymanski, 1999.  

Page 2 of 212

Najnovejši prispevki

Slike iz šole

Find us on these Social Media websites