Yangshuo Taichi & Kungfu School
Pokličite nas na: +86 773 8820866

Polne roke

V taijiju večkrat pravimo, da morajo biti roke polne. Na Kitajskem temu rečejo, da mora biti v rokah jing (sila). V nadaljevanju si bomo pobližje ogledali ta koncept, prav tako pa se bomo dotaknili nekaj zmotnih misli in napak, ki povzročajo, da naši gibi, predvsem roke – včasih, celo po dolgoletni vadbi – ostanejo mlahave in prazne.

 Ma Lin Listening to Wind in Pines
Ma Lin (马麟), 12.stol., Kitajska
Slika Poslušanje vetra v borovcih;
samotar sedi na deblu borovca,
zaprtih oči in razkritih prsi
zatopljen v šepetanje vetra,
pozabi celo na bič za odganjanje
muh (vir: The Art Book of Chinese
Paintings, izd. Long River Press).
Qi je povsod – v človeku in izven njega.

Kaj ustvarja v rokah polnost? Nedvomno qi, ta sila, biopotencial, življenjska sila ali kakorkoli jo želimo imenovati. Glede qija obstaja polno različnih konceptov: Zahod ga uradno ne priznava, ker ga ne more dokazati v laboratoriju; v nekaterih taiji krogih se govori, da je qi zgolj domišljija; zopet drugi pa pravijo, da je qi nekaj, kar bo prišlo šele z leti vadbe, …

Qi je kot energija ali sila v telesu nekaj čisto stvarnega, zdajšnjega, brez česar ta trenutek sploh ne bi obstajali. Brez njega ne bi mogli niti dvigniti roke. Pretaka se skozi celotno telo – po kitajski tradicionalni medicini (TCM) po številnih kanalih ali meridianih, od tega po dvanajstih glavnih, od katerih je vsak povezan s kakšnim pomembnim notranjim organom. Vsak od njih se pričenja ali končuje prav na prstih rok ali nog.

Rečeno je, da se qi skozi vadbo taijiquana prične krepiti in teči po kanalih gladko in neovirano, kar zelo dobrodejno pripomore k zdravju. Kitajci qi celo delijo naprej, na čistejšega in manj čistejšega, vse do čisto prefinjenega in duhovnega. Taijiquan nam tako ne prinaša zgolj zdravilnih koristi, temveč je lahko tudi pot (tao) za doseganje višjih duhovnih ciljev, kakršne postavljajo poznani filozofski sistemi, kot so taoizem, budizem itd. In še tretji vidik je v taijiquanu – zaradi katerega danes postaja vse bolj popularen – to je, borilna veščina. Vsi trije vidiki se prepletajo in vsakič, ko vadimo taijiquan, delujejo vsi trije, čeprav morda vadimo taiji zgolj za zdravje ali veselje.

Forme, ki so jih naredili veliki mojstri, so namenjene prav temu razvijanju in izražanju ali uporabi qija. Prva stara forma Laojia yilu v glavnem vsebuje figure, skozi katere se qi izraža skozi roke. Zato pravimo, da morajo biti roke polne – polne qija. Z borilnega vidika bomo učinkoviti le s polnimi rokami.

Problem v slovenskem jeziku je, da imamo za roko samo en pojem in to je roka (od rame do prstov – vsemu temu rečemo roka). V angleščini obstaja pojem hand, ki se nanaša samo na dlan, izraz arm pa obsega vse od zapestja navzgor. Ko prevajamo tekste ali poslušamo seminarje v tujem jeziku, velikokrat spregledamo, da bi morali, na primer, gib narediti z dlanjo in ne z roko. Pravilno rečeno bi bilo, da bi morale biti dlani polne qija in bi gib naredili z dlanjo. A tega običajno ne govorimo, saj v pogovornem jeziku uporabljamo samo en izraz – in to je roka.

Zaradi te omejenosti ali nedoslednosti v jeziku se velikokrat zgodi, da taiji gibe izvajamo z zgornjim delom roke, to je z rameni in komolci. Ko nekomu rečemo, naj dvigne roko, najprej dvigne ramo ali komolec. Zavestno mislimo, da moramo najprej dvigniti ramo, nato komolec, če želimo, da se dvigne še dlan. Vsaj na pogled izgleda tako – in res, čisto mehansko gledano, ne moreš na neko mesto pripeljati dlani, brez, da tja pripelješ tudi komolec ali ramo. V čem je potem problem? Ali ni vseeno, če najprej dvignem ramo, če ji takoj nato sledi roka? Problem leži v našem zavedanju in uporabi mišične sile ter nesproščenosti.

Za gibanje ramen in komolcev ponavadi uporabljamo mišično silo. Taijiquan klasiki pravijo, da je pretok qija oviran, v kolikor uporabljamo mišično silo, saj se pri uporabi mišic zategujejo in napenjajo razna tkiva in vezi. Tudi s pozornostjo smo v ramenih in komolcih in tam običajno tudi ostanemo. V teh delih se ustvarijo napetosti, blokade in zategnjenosti in qi zaradi njih sploh nikoli ne more v vsem svojem potencialu doseči prstov. Naše roke ali točneje dlani, ostanejo prazne in brez sile ali jinga.

Pozornost je velik dejavnik, ki vpliva na pretok in jakost qija. Pravzaprav to je taiji – da zavestno in pozorno vodimo qi. A pri tem moramo vedeti od kod in do kam ga vodimo. Za vsako figuro v formi moramo vedeti pot gibanja, kar je tudi pot qija in pot naše pozornosti. Ni vseeno, če naredimo udarec s pestjo, pozornost in qi pa se ustavita v zakrčeni podlakti ali pa se porazgubita v napetih mišicah lakti in nadlakti. Kaj če bi bili v resničnem boju z nasprotnikom?

Dober učitelj nas vodi k pravilnemu in učinkovitemu gibanju in izražanju qija. Sami se velikokrat ne zavedamo, da gib naredimo z napačnim delom telesa, niti ne opazimo, v katerem delu smo zategnjeni in zaustavljamo qi. Učitelj nas pomaga osvestiti in z raznovrstnimi tehnikami premostiti navade in težave.

Najvažneje je, da se sprostimo (fang song). Gib izvajamo sproščeno – v ramenih, rokah, nogah, bokih, kolkih itd. Le skozi sproščene dele telesa, brez mišične sile, qi teče gladko in neovirano ter v izobilju. Včasih, verjetno zopet zaradi narave jezika, menimo, da že smo sproščeni (saj drugače ne bi prišli na taiji!) ali da je sproščenost mišljena simbolično – da se lepo sliši. Ne, mišljena je 100%. Če želimo doseči 100% rezultate, bomo morali 100% sprostiti vse dele telesa. Ali je to mogoče? Veliki mojstri pravijo, da je, a ne prej kot po dolgoletni temeljiti in pravilni vadbi.

Sproščenost vadimo vsakič, ko vadimo taiji, pa naj bo to v formi, navijanju svile, stoječi meditaciji ali potiskih rok. Vse te tehnike imajo isti namen, da se sproščamo in qi gladko teče skozi telo in priteka do konic prstov na rokah in nogah. Že prej smo omenili, da se na prstih končujejo ali začenjajo najvažnejši akupunkturni meridiani (energetski kanali); zdaj lahko razumemo, zakaj pravilno izvajanje taijija tako blagodejno učinkuje na zdravje. Ko torej, na primer, navijamo svilo, razmišljajmo ali so naše roke polne ali niso, kje smo s pozornostjo. Ne moremo pričakovati polnih rok, če bomo npr. pozorni samo na kolke. Seveda, za pravilno izvajanje taijija ni dovoljšnja samo sproščenost, ampak so še druga načela, kot so vkoreninjenost, pokončnost, povezanost, spiralanje in druga načela, ki pa brez sproščenosti niso niti mogoča.

Ko razmišljamo o sproščenosti, poskušajmo občutiti svoje telo, predvsem v predelu ramen in kolkov in sproščajmo delček za delčkom z vsako vadbo. A pri tem ne pojdimo v skrajnosti. Mojster Fu nas je na seminarju, ki ga je imel v novembru 2012 v Sloveniji, opozoril, da preveč intenzivno razmišljanje o gibanju qija pripelje do nasprotnih učinkov. Namesto, da bi del sprostili, se nam zategne, saj smo z umom in pozornostjo zaposleni s spremljanjem pretoka qija. Povedal nam je, da imajo v taijiju takšne težave velikokrat novinci, ki so se ali se še vedno ukvarjajo s qigongom, kateri, tako rečeno, zavestno vodijo qi delček za delčkom po telesu. V taijiju – vsaj na začetnih stopnjah – ne moremo izvajati obojega: spremljati pot qija po milimetrih in hkrati zavestno izvajati gibanje po vseh taiji načelih.

Ostanimo sproščeni fizično in ostanimo sproščeni tudi mentalno. Taiji delamo s telesom in tudi umom. Ne razmišljamo preveč o detajlih. V angleščini je lepa fraza, ki pravi let go, kar pomeni sprosti se, prepusti se, ne razmišljaj. Učitelj nam pove kako narediti gib, smer gibanja in končno stanje. In mi ga poskušamo izvesti – sproščeno, kar se da. V prvo nam nedvomno ne bo uspelo. Gib bomo mogoče morali ponoviti tisočkrat – in potem, nam bo nekega dne uspelo. In to je taiji in v tem tudi leži njegova lepota.

Če povzamemo: polne roke se nanašajo na dlani in prste polne qija. Poznamo osnovni taiji rek, ki pravi, da sila prihaja iz nog, se usmeri z boki in izrazi skozi roke. Le takšnemu taijiju lahko rečemo pravi taiji. V chen taijiju se to še posebej odraža, saj se počasni gibi izmenjujejo z eksplozivnimi (fajini). Qi ali jing imamo ali nimamo. Na Kitajskem pravijo, da imamo temu primerno dober ali slab kungfu. Qi, ki ga izrazimo skozi gibanje v formi ali potiske rok, ni subjektivne narave, stvar domišljije. Zaznavamo in uporabljamo ga mi sami, zazna in vidi pa ga tudi naša okolica. Pri potiskih rok smo brez jinga opravili.

Če želimo, da bo qi v vsej polnosti pritekel do konic prstov, moramo roke čisto sprostiti. Najlažje to dosežemo, da imamo roke dolge (na Kitajskem nekateri chen slogu pravijo tudi ‘dolge roke’). Rok ne stegujemo, podaljšajo se zato, ker sprostimo ramena, komolce in zapestja. Te dele pa lahko sprostimo le, če zavestno gibe začnemo in vodimo z dlanmi. Toliko dejavnikov je v taijiju odvisnih drug od drugega, da se vrtimo kot v začaranem krogu. Nič čudnega, da je tudi znak za taiji en sam krog z dvema poloma in še ta dva imata primesi drug od drugega.

Author: Dragi Bedina

Pustite sporočilo

Najnovejši prispevki

Slike iz šole

Find us on these Social Media websites