Yangshuo Taichi & Kungfu School
Pokličite nas na: +86 773 8820866

Tai Chi Prispevki

STRAN S TAI CHI PRISPEVKI

Polne roke

V taijiju večkrat pravimo, da morajo biti roke polne. Na Kitajskem temu rečejo, da mora biti v rokah jing (sila). V nadaljevanju si bomo pobližje ogledali ta koncept, prav tako pa se bomo dotaknili nekaj zmotnih misli in napak, ki povzročajo, da naši gibi, predvsem roke – včasih, celo po dolgoletni vadbi – ostanejo mlahave in prazne.

 Ma Lin Listening to Wind in Pines
Ma Lin (马麟), 12.stol., Kitajska
Slika Poslušanje vetra v borovcih;
samotar sedi na deblu borovca,
zaprtih oči in razkritih prsi
zatopljen v šepetanje vetra,
pozabi celo na bič za odganjanje
muh (vir: The Art Book of Chinese
Paintings, izd. Long River Press).
Qi je povsod – v človeku in izven njega.

Kaj ustvarja v rokah polnost? Nedvomno qi, ta sila, biopotencial, življenjska sila ali kakorkoli jo želimo imenovati. Glede qija obstaja polno različnih konceptov: Zahod ga uradno ne priznava, ker ga ne more dokazati v laboratoriju; v nekaterih taiji krogih se govori, da je qi zgolj domišljija; zopet drugi pa pravijo, da je qi nekaj, kar bo prišlo šele z leti vadbe, …

Qi je kot energija ali sila v telesu nekaj čisto stvarnega, zdajšnjega, brez česar ta trenutek sploh ne bi obstajali. Brez njega ne bi mogli niti dvigniti roke. Pretaka se skozi celotno telo – po kitajski tradicionalni medicini (TCM) po številnih kanalih ali meridianih, od tega po dvanajstih glavnih, od katerih je vsak povezan s kakšnim pomembnim notranjim organom. Vsak od njih se pričenja ali končuje prav na prstih rok ali nog.

Rečeno je, da se qi skozi vadbo taijiquana prične krepiti in teči po kanalih gladko in neovirano, kar zelo dobrodejno pripomore k zdravju. Kitajci qi celo delijo naprej, na čistejšega in manj čistejšega, vse do čisto prefinjenega in duhovnega. Taijiquan nam tako ne prinaša zgolj zdravilnih koristi, temveč je lahko tudi pot (tao) za doseganje višjih duhovnih ciljev, kakršne postavljajo poznani filozofski sistemi, kot so taoizem, budizem itd. In še tretji vidik je v taijiquanu – zaradi katerega danes postaja vse bolj popularen – to je, borilna veščina. Vsi trije vidiki se prepletajo in vsakič, ko vadimo taijiquan, delujejo vsi trije, čeprav morda vadimo taiji zgolj za zdravje ali veselje.

Forme, ki so jih naredili veliki mojstri, so namenjene prav temu razvijanju in izražanju ali uporabi qija. Prva stara forma Laojia yilu v glavnem vsebuje figure, skozi katere se qi izraža skozi roke. Zato pravimo, da morajo biti roke polne – polne qija. Z borilnega vidika bomo učinkoviti le s polnimi rokami.

Problem v slovenskem jeziku je, da imamo za roko samo en pojem in to je roka (od rame do prstov – vsemu temu rečemo roka). V angleščini obstaja pojem hand, ki se nanaša samo na dlan, izraz arm pa obsega vse od zapestja navzgor. Ko prevajamo tekste ali poslušamo seminarje v tujem jeziku, velikokrat spregledamo, da bi morali, na primer, gib narediti z dlanjo in ne z roko. Pravilno rečeno bi bilo, da bi morale biti dlani polne qija in bi gib naredili z dlanjo. A tega običajno ne govorimo, saj v pogovornem jeziku uporabljamo samo en izraz – in to je roka.

Zaradi te omejenosti ali nedoslednosti v jeziku se velikokrat zgodi, da taiji gibe izvajamo z zgornjim delom roke, to je z rameni in komolci. Ko nekomu rečemo, naj dvigne roko, najprej dvigne ramo ali komolec. Zavestno mislimo, da moramo najprej dvigniti ramo, nato komolec, če želimo, da se dvigne še dlan. Vsaj na pogled izgleda tako – in res, čisto mehansko gledano, ne moreš na neko mesto pripeljati dlani, brez, da tja pripelješ tudi komolec ali ramo. V čem je potem problem? Ali ni vseeno, če najprej dvignem ramo, če ji takoj nato sledi roka? Problem leži v našem zavedanju in uporabi mišične sile ter nesproščenosti.

Za gibanje ramen in komolcev ponavadi uporabljamo mišično silo. Taijiquan klasiki pravijo, da je pretok qija oviran, v kolikor uporabljamo mišično silo, saj se pri uporabi mišic zategujejo in napenjajo razna tkiva in vezi. Tudi s pozornostjo smo v ramenih in komolcih in tam običajno tudi ostanemo. V teh delih se ustvarijo napetosti, blokade in zategnjenosti in qi zaradi njih sploh nikoli ne more v vsem svojem potencialu doseči prstov. Naše roke ali točneje dlani, ostanejo prazne in brez sile ali jinga.

Pozornost je velik dejavnik, ki vpliva na pretok in jakost qija. Pravzaprav to je taiji – da zavestno in pozorno vodimo qi. A pri tem moramo vedeti od kod in do kam ga vodimo. Za vsako figuro v formi moramo vedeti pot gibanja, kar je tudi pot qija in pot naše pozornosti. Ni vseeno, če naredimo udarec s pestjo, pozornost in qi pa se ustavita v zakrčeni podlakti ali pa se porazgubita v napetih mišicah lakti in nadlakti. Kaj če bi bili v resničnem boju z nasprotnikom?

Dober učitelj nas vodi k pravilnemu in učinkovitemu gibanju in izražanju qija. Sami se velikokrat ne zavedamo, da gib naredimo z napačnim delom telesa, niti ne opazimo, v katerem delu smo zategnjeni in zaustavljamo qi. Učitelj nas pomaga osvestiti in z raznovrstnimi tehnikami premostiti navade in težave.

Najvažneje je, da se sprostimo (fang song). Gib izvajamo sproščeno – v ramenih, rokah, nogah, bokih, kolkih itd. Le skozi sproščene dele telesa, brez mišične sile, qi teče gladko in neovirano ter v izobilju. Včasih, verjetno zopet zaradi narave jezika, menimo, da že smo sproščeni (saj drugače ne bi prišli na taiji!) ali da je sproščenost mišljena simbolično – da se lepo sliši. Ne, mišljena je 100%. Če želimo doseči 100% rezultate, bomo morali 100% sprostiti vse dele telesa. Ali je to mogoče? Veliki mojstri pravijo, da je, a ne prej kot po dolgoletni temeljiti in pravilni vadbi.

Sproščenost vadimo vsakič, ko vadimo taiji, pa naj bo to v formi, navijanju svile, stoječi meditaciji ali potiskih rok. Vse te tehnike imajo isti namen, da se sproščamo in qi gladko teče skozi telo in priteka do konic prstov na rokah in nogah. Že prej smo omenili, da se na prstih končujejo ali začenjajo najvažnejši akupunkturni meridiani (energetski kanali); zdaj lahko razumemo, zakaj pravilno izvajanje taijija tako blagodejno učinkuje na zdravje. Ko torej, na primer, navijamo svilo, razmišljajmo ali so naše roke polne ali niso, kje smo s pozornostjo. Ne moremo pričakovati polnih rok, če bomo npr. pozorni samo na kolke. Seveda, za pravilno izvajanje taijija ni dovoljšnja samo sproščenost, ampak so še druga načela, kot so vkoreninjenost, pokončnost, povezanost, spiralanje in druga načela, ki pa brez sproščenosti niso niti mogoča.

Ko razmišljamo o sproščenosti, poskušajmo občutiti svoje telo, predvsem v predelu ramen in kolkov in sproščajmo delček za delčkom z vsako vadbo. A pri tem ne pojdimo v skrajnosti. Mojster Fu nas je na seminarju, ki ga je imel v novembru 2012 v Sloveniji, opozoril, da preveč intenzivno razmišljanje o gibanju qija pripelje do nasprotnih učinkov. Namesto, da bi del sprostili, se nam zategne, saj smo z umom in pozornostjo zaposleni s spremljanjem pretoka qija. Povedal nam je, da imajo v taijiju takšne težave velikokrat novinci, ki so se ali se še vedno ukvarjajo s qigongom, kateri, tako rečeno, zavestno vodijo qi delček za delčkom po telesu. V taijiju – vsaj na začetnih stopnjah – ne moremo izvajati obojega: spremljati pot qija po milimetrih in hkrati zavestno izvajati gibanje po vseh taiji načelih.

Ostanimo sproščeni fizično in ostanimo sproščeni tudi mentalno. Taiji delamo s telesom in tudi umom. Ne razmišljamo preveč o detajlih. V angleščini je lepa fraza, ki pravi let go, kar pomeni sprosti se, prepusti se, ne razmišljaj. Učitelj nam pove kako narediti gib, smer gibanja in končno stanje. In mi ga poskušamo izvesti – sproščeno, kar se da. V prvo nam nedvomno ne bo uspelo. Gib bomo mogoče morali ponoviti tisočkrat – in potem, nam bo nekega dne uspelo. In to je taiji in v tem tudi leži njegova lepota.

Če povzamemo: polne roke se nanašajo na dlani in prste polne qija. Poznamo osnovni taiji rek, ki pravi, da sila prihaja iz nog, se usmeri z boki in izrazi skozi roke. Le takšnemu taijiju lahko rečemo pravi taiji. V chen taijiju se to še posebej odraža, saj se počasni gibi izmenjujejo z eksplozivnimi (fajini). Qi ali jing imamo ali nimamo. Na Kitajskem pravijo, da imamo temu primerno dober ali slab kungfu. Qi, ki ga izrazimo skozi gibanje v formi ali potiske rok, ni subjektivne narave, stvar domišljije. Zaznavamo in uporabljamo ga mi sami, zazna in vidi pa ga tudi naša okolica. Pri potiskih rok smo brez jinga opravili.

Če želimo, da bo qi v vsej polnosti pritekel do konic prstov, moramo roke čisto sprostiti. Najlažje to dosežemo, da imamo roke dolge (na Kitajskem nekateri chen slogu pravijo tudi ‘dolge roke’). Rok ne stegujemo, podaljšajo se zato, ker sprostimo ramena, komolce in zapestja. Te dele pa lahko sprostimo le, če zavestno gibe začnemo in vodimo z dlanmi. Toliko dejavnikov je v taijiju odvisnih drug od drugega, da se vrtimo kot v začaranem krogu. Nič čudnega, da je tudi znak za taiji en sam krog z dvema poloma in še ta dva imata primesi drug od drugega.

Author: Dragi Bedina

Seminar Mojstra Fuja v Sloveniji 2012

Mojster Fu je Slovenijo prvič obiskal potem, ko smo ga celo leto željno pričakovali. V Ljubljani je od 5. do 13. novembra vodil uspešen seminar in mnogim se je zdelo devet dni intenzivne vadbe kratko, čeprav je bila za večino udeležencev kar velika dogodivščina. Toda prefinjen občutek Mojstra Fuja za utrujenost študentov je skozi dinamično vadbo pregnal vsako utrujenost vsem 50-tim udeležencem, tako da so uživali sleherno minuto vadbe v družbi z Mojstrom Fujem.

Posnetek na Youtube (za Angleško / Slovenske podnapise vklopite ‘cc’):

Svoj seminar je mojster osnoval na kratki formi 18, ki jo je razvil njegov spoštovani učitelj, velemojster Chen Zhenglei, prav z namenom, da novinci osvojijo osnove taijiquana. Mojster je razložil in prikazal temelje in peljal skupino skozi poglobljeno vadbo, tako da se je celotna skupina formo naučila ne glede na posameznikov nivo znanja taijiquana. Ker je večina že poznala dolgo formo Laojia yilu, je Mojster Fu orisal in predstavil tudi določene zakonitosti slednje. 

Urnik je bil enako zahteven kot v mojstrovi šoli v Yangshou na Kitajskem. Organizatorji so se potrudili in popeljali Mojstra Fuja naokrog in lepota dežele Slovenije ga je prevzela. Navkljub deževnemu tednu se je našel sončen dan za sproščen sprehod po gozdu in obisk očarljivega kristalnega jezera na Bledu, kjer je Mojster Fu igrivo užival v družbi rac in labodov, poskušanju okusne domače sladice in v fotografiranju.

Master Fu in Slovenia

 Mojster Fu Nengbin – 傅能斌, Bled, Slovenija, 9. november 2012
več v foto-albumu

Skupina učencev je na prosto nedeljo popeljala Mojstra tudi v Postojnsko jamo, eno od svetovnih čudes. Ampak višek dogajanj je bila vsekakor javna predstavitev taijija, katero je snemala tudi slovenska TV. Vsi udeleženci seminarja so v ubranem nastopu prikazali kratko formo 18, kateri so sledili posamični in skupinski nastopi. Za zaključek je Mojster Fu z urno natančnostjo, pretanjenostjo in eleganco demonstriral dinamično novo formo, xinjia, s katero je vse navdušil.

Posnetek na Youtube:

Na koncu je bila skupna želja vseh udeležencev seminarja – Mojster Fu, prosim, zopet nas obiščite naslednje leto!

Marko Bedina

Nekaj Fu Nengbinovih misli o učenju taijija

Tai Chi Boxing of Zhang Sanfeng

Q. Kaj svetujete začetnikom v taijiju, ki še ne poznajo osnov, katere bi jim omogočale hitrejše napredovanje?

Q. In kako bi pripomogli k hitrejšemu učenju učencem na srednji stopnji?

Ta dva vprašanja se ne dotikata le ljubiteljev taijija, temveč se zastavita kot resen problem tudi vaditeljem veščine.

Taiji je dandanes postal skoraj del vsakdanjega življenja in številni ljudje ga ljubijo in odobravajo. Po nekaterih virih ga vadi preko sto milijonov ljudi po celem svetu. Z leti se je taiji poučeval in vadil na različne načine, odvisno od posameznikov. Tudi metode učenja so se spreminjale. Danes bi se začetniki prestrašili tradicionalnega načina učenja, po katerem “za en gib potrebujemo deset dni in tri leta za majhen napredek”. Če želimo v korak s časom in potešiti potrebe modernega življenja, moramo taiji poučevati in vaditi na strokoven, priročen in prilagodljiv način.

Glede na izkušnje, ki sem si jih nabral z učenjem in vadbo taijija v več kot desetletnem obdobju, skozi proučevanje različnih učiteljev, obiskovanje prijateljev, komunikacijo in tekmovanji z drugimi ter skozi poučevanje in treniranje učencev, v nadaljevanju podajam nekaj praktičnih nasvetov na zastavljena vprašanja.

1. Teorijo združimo s prakso

Kot prvo se moramo seznaniti z zgodovino različnih taiji šol. Naučiti se moramo osnovnih načel, sloga, značilnosti, zakonitosti gibanja, tehnik in gibanja šole, ki jo vadimo. Vsaka šola ima svoj sistem, svoja načela gibanja, razne forme, sloge in značilnosti. Med šolami obstajajo razne podobnosti, pa tudi očitne drugačnosti. Zatorej moramo dobro razumeti zahteve in zakonitosti gibanja rok, nog, telesa in energije, glede na taiji, ki ga vadimo. Na primer, v chen slogu imamo “walong dlan”, tal pa se najprej dotaknemo s peto. Drugi slogi imajo drugačne zahteve. Če jih poznamo, se jih lažje učimo. Seveda, jih moramo še vedno često vaditi, da jih osvojimo. Nekateri ljudje so tako sramežljivi, da jih ne želijo vaditi, ker se jim zdi, da jih ne izvajajo zadosti pravilno ali pa se jih ne morejo zapomniti. Zavedati se moramo, da je taiji lažje gledati kot dobro izvajati. Če želimo napredovati, moramo pogumno posnemati učitelja, mu slediti, vaditi in o vsem temeljito razmišljati. Ko se naučimo formo, postanemo samozavestnejši v taijiju in v življenju. 

2. Istočasno vadimo osnove, formo in potiske rok

Osnove sestojijo iz razgibavanja sklepov, raztezanja, osnovnega gibanja rok in nog, stopanja, meditacije, enojnih gibov in povezanih sklopov. Svoj taiji bomo temeljito izboljšali, če bomo vsakič vadili tudi nekaj osnov, kajti star pregovor pravi, da “na starost ne bomo nikamor prišli, če bomo vadili samo prvo formo in spregledali notranjost”.

Poleg osnov moramo vaditi tudi formo. Učenec naj bi se najprej naučil skrajšano enostavno uvodno formo, nato pa daljšo tradicionalno. Na ta način se lažje seznani s formo in tudi prihrani na času. Dobro je tudi, da učence hkrati učimo potiske rok. Mnogi so mnenja, da se potiskov rok učimo šele potem, ko dobro obvladamo formo. A takšno gledanje je staromodno in nestrokovno. Skozi formo spoznavamo samega sebe, a skozi potiske rok spoznavamo druge ljudi. Oba procesa nas peljeta k višjim nivojem znanja. Forma in potiski rok sta medsebojno odvisna, sta del notranjega sistema, ki drug drugega dopolnjujeta.  

3. Od oglatosti preidemo na zaobljenost, z visoke drže na nizko in od enostavnega na zahtevno

Pri začetnikih je neizogibno, da z rokami in dlanmi ne morejo delati pravilnih krožnic in da se vsake toliko časa zaustavijo. Ne morejo delati gladkih in pravilnih krožnic, ki se zahtevajo v taijiju, vendar kot vaditelji tu ne bodimo prezahtevni; pomembno je, da učencem v grobem pokažemo pravilno pot in smer. Ko gibanje že bolje obvladajo, od njih lahko zahtevamo bolj okrogle in živahne krožnice.

V taijiju držo ali stanco lahko razdelimo na visoko, srednjo in nizko. Učenci se sami odločijo, kako visoko lahko stojijo glede na svojo starost, zdravje, obdobje prakticiranja in globino kungfuja, ki so jo dosegli. Za začetnike, ki so šibkega zdravja in ne morejo dobro izvajati osnovnih vaj, je bolj priporočljiva visoka ali srednja drža. Ko se  njihova drža izboljša in se jim okrepijo noge ter zdravje, se lahko počasi spustijo nižje. Če smo visoko, se gibljemo lažje, a če se spustimo nižje, to zelo koristi našemu napredku. A ne glede na višino drže, moramo telo odpreti in ga ohranjati pokončnega. Koliko smo pokonci, je odvisno od širine našega koraka. To pomeni, da višja drža odgovarja manjšim korakom, nižja drža pa daljšim. Tu pogosto delamo napako, in sicer, stojimo v nizki drži s kratkim korakom. To se zgodi zato, ker vadimo nizko držo, a pozabimo, da bi morali tudi široko izstopiti. Učitelj mora imeti izdelan program koliko časa in kako intenzivno naj bi učenci to vadili.

Enostavno gibanje od učenca zahteva, da z vsakim gibom ali korakom ohranja pravilno obliko rok in dlani ter držo in smer. Na primer, v začetni figuri mora učenec stopiti vzporedno, roki  sledita gibanju dlani navzgor in navzdol, dlani sta obrnjeni navzdol in se dvigneta do višine ramen in prav tako v razmiku širine ramen. Ko se učenec nauči premikanja rok in nog, le te lahko uskladi tudi z obračanjem bokov, očmi, dihanjem in ritmom gibanja v vseh figurah skozi celo formo. Nekateri želijo vse to izvesti kar takoj na začetku in zapravijo preveč časa v razmišljanju o posameznih gibih, tako da sploh pomišljajo izvajati formo. Posledično se zato učijo počasi in takšna metoda ni dobra niti koristna  pri učenju in pomnenju forme.  

4. Učimo se del za delom, nato pa sestavimo celoto; najprej navzven nato navznoter

Vseh aspektov taijija se ne moremo učiti istočasno. Ne moremo memorirati forme in se istočasno zavedati svojih notranjih občutkov. Bolje je, da vadimo samo en del; in nato enega za drugim. Telo lahko razdelimo na štiri dele: glavo, zgornji okončini, trup in spodnji okončini. Ko obvladamo vsak posamezen del, lahko povežemo dva ali tri in jih vadimo skupaj. Na koncu jih povežemo v celoto in znotraj sebe odkrivamo določeno občutenje.

Formo lahko razdelimo tudi na zunanje oblike in gibe, proučujemo pomen figur pri obrambi in napadu, se učimo uporabo sile, koordinacijo dihanja in poglede. Šele potem, ko se teh stvari naučimo vsake posebej, jih lahko pričnemo združevati. Lahko si sestavimo načrt dela in se odločimo, kateri del bomo vadili en teden, en mesec ali eno sezono.

Razlikovanje med zunanjim in notranjim vidikom je v taijiju izredno pomembno. Zunanjega predstavljajo figure in gibi; pri notranjem pa prihaja do sprememb v zavesti in umu, v občutenju delovanja “qi-ja” znotraj telesa. Oba vidika sta v taijiu nenadomestljiva. Za začetnike je najpomembnejši zunanji vidik. Nekateri so že na začetku obsedeni z razvijanjem notranjega “qi-ja” in iskanjem finejše notranje energije, kar je nekoristno in ne obrodi nobenih sadov. Star pregovor pravi, da “majhen spodrsljaj vodi v veliko napako”, saj brez ustrezne forme zelo težko pridemo do notranje spremembe s taijijem. Šele, ko so drže in gibanje pravilni in se celo telo giblje usklajeno, lahko odkrijemo pravilen način gibanja notranje energije.

Ko naša forma dobi dobro obliko, dosežemo najpomembnejši del zunanje vadbe. A tu se ne smemo ustaviti, saj bi obtičali na dolgočasni in prazni formi. Zdaj potrebujemo notranje izkušnje in izboljšave. Na začetku, ko začnemo z notranjo vadbo, imamo za cilj najti in izkusiti notranjo energijo in “qi”. Občutiti ga želimo v nekaterih delih telesa ali v celem telesu in ne samo v določenih meridianih ali akupunkturnih točkah. Najprej vadimo sesedanje “qi-ja” v “dantjen”. Kasneje se učimo sproščanja in sesedanja energije po navpični osi, učimo se odpirati telo in zbirati energijo, jo shranjevati in nato sproščati z “dantjenom”. Na ta način se pomikamo s plitkega k globokemu nivoju znanja veščine. Obvladujemo zunanjo formo, kakor tudi notranjo energijo.   

5. Pogovorjajmo se, poslušajmo, opazujmo, vadimo in razmišljajmo

Izrazimo svoje misli in izmenjujmo izkušnje vadbe z učitelji in sošolci. Ne bodimo v zadregi povprašati tiste, ki imajo nižji nivo od nas in ostanimo skromni, kadar povprašamo učitelje. Poslušanje pomeni, da pozorno opazujemo okrog sebe, prebiramo teorijo in opazujemo, kako vadijo drugi. Delati na telesu pomeni, da vlagamo čas v vadbo: “Če vadimo en dan, napredujemo za en dan; če izpustimo en dan, nazadujemo za deset dni”. Ne prenehajmo vaditi, kajti vadba je bistvenega pomena za napredovanje. In kar zadeva razmišljanje, pomeni, da veliko razmišljajmo, odprimo svoj um, poskušajmo vedeti kje stojimo, razmišljajmo o svoji vadbi z večih aspektov in potrpežljivo tuhtajmo vsak gib. Vsakdo je včasih len, a lenobo moramo premagati, če želimo dobro vaditi.

Z dobrimi metodami se lahko znebimo določenih slabih navad in si pridobimo spretnosti v polovičnem času. Navedeno so moje misli; če kateremu ljubitelju taijija lahko pomagajo, bo njihov namen dosežen.

Fu Nengbin 2012
fu_nengbin@yahoo.com.cn
http://www.masterfu.net

Page 4 of 10« First...23456...10...Last »

Najnovejši prispevki

Slike iz šole

Find us on these Social Media websites